Tiskane izdaje
Tone Hočevar
Organizacija Save the Children in malteška Moas sta podpisali sporazum, po katerem bodo Italijani poslej vsaki reševalni ladji dodali svoje oborožene agente, ki bodo nadzorovali sprejemanje beguncev na ladje, predvsem pa preprečevali ilegalno trgovino z ljudmi, od katere ima korist samo mednarodna mafija. Pravilnik je sestavil italijanski notranji minister Marco Minniti, ko je postalo jasno, da ob dosedanjem kaosu v Sredozemlju preprosto ne gre več naprej. Število prebežnikov se je julija sicer zmanjšalo za polovico v primerjavi z mesecem prej, kljub temu pa je letos prišlo vsaj 50.000 ljudi. Večina prišlekov ni z vojnih območij, na prvem mestu vsekakor ni Sirija, ampak Nigerija.
Gadafi je nadziral
Rim in Tripoli sta dokaj dobro sodelovala, dokler v Libiji niso strmoglavili in pozneje ubili polkovnika Gadafija. Tok prebežnikov so v Gadafijevem času Libijci zadrževali že na svoji južni meji, z obal Sredozemlja pa spuščali naprej ravno toliko ljudi, kolikor je bilo potrebno za pritiske na Evropo, predvsem Italijo. Sodelovanje je bilo najbolj plodno v času, ko sta polkovnik Moamer Gadafi in tedanji premier Silvio Berlusconi sklenila dogovor, da Gadafi zadržuje tok prebežnikov iz podsaharske Afrike, za to in za italijanske zločine v času kolonialnega gospodarjenja v Libiji pa je bilo tedanjemu samodržcu namenjenih 5 milijard evrov. Z njimi bi zgradil avtocesto ob sredozemski obali, zagotovljena je bila tudi preskrba Italije s plinom.
Od tedaj se je marsikaj spremenilo, ne Libija ne Italija nimata več vloge in vpliva iz tistih časov. Italija v sedanjih stiskah ne ve, kje se je glava drži, Libija pa bi se rada vrnila na položaj države, kar zdaj gotovo ni. Italija je pod Paolom Gentilonijem sklenila vsaj malo poskrbeti za svoj obstoj, kar je lahko storila s podporo libijski vladi in njenim prizadevanjem za vzpostavitev suverenosti. Nadzor velikokrat ilegalnega prometa, ki ga opravljajo humanitarci, se je Rimu zdel nujen.
Italijanski položaj je namreč še posebej zapletel tedanji premier Matteo Renzi, ki je bil pripravljen sprejemati prebežnike, da bi bila Evropa bolj prizanesljiva pri reševanju italijanskih ekonomskih in bančnih zagat. Popustljivost in neumnost Renziju zdaj očitajo tudi na zmernem, tudi skoraj levem političnem krilu. Najprej je po njem udarila nekdanja zunanja ministrica in evropska komisarka, radikalka Emma Bonino, potem še nekdanji premier Romano Prodi. Prav Prodi je opozoril, da Italija ni in ne sme biti evropski Rdeči križ.
Zmagal bo, kdor bo odločen do migrantov in Romov
Ker se bližajo parlamentarne volitve, ki naj bi spet pripeljale na vrh izvoljeno vlado in ne več dogovornih skupin trenutnih somišljenikov, kakor se je dogajalo po padcu Silvia Berlusconija in po zadnjih volitvah (izpeljanih po starem volilnem sistemu, ki je onemogočal vladanje), so migranti glavna točka boja za volivce.
Volivce bo v prihodnjih mesecih izgubila vsaka stranka, ki ne bo dovolj odločno nastopila proti neomejenemu prilivu ilegalnih prišlekov in ne bo imela v programu ustavitve kriminalne mafijske trgovine z ljudmi. Ker je najodločnejša, glasove vnaprej pridobiva desno populistična Severna liga, pridružujejo se ji drugi populisti, predvsem levo-desno izmuzljivi voditelji Gibanja 5 zvezd. Slednji se pred volitvami lotevajo še obračuna z Romi, ki so se množično naselili po ciganskih taboriščih v okolici Rima.
Premier Gentiloni, ki ga je postavil v vladno palačo prav Matteo Renzi in mu pustil tudi svojo ministrsko ekipo, poskuša rešiti, kar se rešiti da. Najprej mora dopovedati Italijanom in Evropi, da je bila vloga Božička za prišleke samo Renzijeva neumnost, ne pa tudi politična odločitev vladajočih demokratov. Vladna koalicija namreč lahko hitro razpade, če se bo prav zaradi politike do migrantov vrnil k svojemu staremu voditelju Berlusconiju sedanji zunanji minister Angelino Alfano. Zdaj vodi politiko, kakršni je vedno odločno nasprotoval, nihče pa ne dvomi, da se svojim odločitvam tudi zdaj najbolj odločno upira.
