Tiskane izdaje
Evropa shaja z Orbánom, toda bi preživela tudi z Marine Le Pen? Politolog Jacques Rupnik, vodja raziskovalnega oddelka v Centru za mednarodne raziskave na Visoki šoli za politične vede v Parizu ter strokovnjak za Srednjo in Vzhodno Evropo, verjame, da morebitna izvolitev Marine Le Pen za predsednico ne bi pomenila le katastrofe za Francijo, ampak tudi konec Evrope, kajti skrajna političarka napoveduje konec evra in referendum o izstopu iz Evropske unije.
A ker še nihče ni že prvič dobil 50 odstotkov, je tudi na letošnjih predsedniških volitvah pričakovati dva kroga: 23. aprila in 7. maja. In prav zato ne kaže na francoske volitve kar počez preslikavati brexita ali izvolitve Donalda Trumpa v ZDA, sploh pa si po javnomnenjskih anketah Francozi ne želijo izstopiti iz evropske zgodbe: nočejo frexita in ne opustiti evra.
Kaj se dogaja v Franciji? Predvolilno se vse bolj zapleta, kajne?
Če bi me to vprašali pred tremi meseci, bi rekel, da je rezultat volitev bolj ali manj znan. Predvolitve na desnici naj bi sporočale, kdo bo prihodnji predsednik države. Levica končuje svoje obdobje, saj je sam François Hollande ocenil, da njegov mandat ni takšen, da bi kandidiral še enkrat. Tudi javnomnenjske ankete so nakazovale, da bo spet čas za desnico – tako je bilo po primarnih volitvah, ki so bile zanimive, na visoki ravni in z debatami, ki jim je sledilo javno mnenje.
Čeprav je vse kazalo, da bo predvolitve na desnici dobil Alain Juppé, in ne Fillon, kot se je zgodilo na koncu.
Izbira Fillona je nekoliko presenetila, a je kljub temu obveljalo, da so bile predvolitve uspešne in da bo kandidat desnice verjetno novi predsednik države. Zdaj je vse postavljeno na glavo, mogoče je marsikaj, nepredvidljivosti je veliko. Fillon, ki je bil še nedolgo tega prepričan, da bo zmagal, se je pogreznil v škandal. Prav zaradi afere, ker se je desnica z njegovim izborom postavila zelo na desno, ter dejstva, da je levica izbrala kandidata, ki se postavlja zelo na levo in proti Hollandu, se zdaj odpirajo široke možnosti sredini − za novinca Emmanuela Macrona. To je presenečenje in drugače kot pred meseci. Macron ne pripada ne desnici ne levici, liberalec je, proevropski, je edini kandidat, ki v vseh nastopih govori o Evropi – pa ne da bi se odmikal od nje in navrgel nekaj banalnosti, ampak je zaznati navduševanje nad Evropo in prizadevanja, da bi povezal notranjo politiko z zunanjo. Ne postavlja ju drugo proti drugi, ampak ju združuje.
Redko se tudi zgodi, da kaže tako dobro kandidatu, o katerem so ljudje imeli občutek, da se je pojavil od nikoder in si niti sam ni mogel zamišljati podobnega scenarija. To je res novo in hkrati veliko upanje tokratne predvolilne kampanje, v kateri po drugi strani skrbi Marine Le Pen oziroma Nacionalna fronta. Če je verjeti javnomnenjskim anketam, bosta v drugem krogu Marine Le Pen proti Macronu oziroma morda − zdaj še ne moremo vedeti − proti Fillonu. Ta trenutek bolj kaže, da bo v drugem krogu Macron.
Zakaj se Fillon tako oklepa kandidature − kljub pritiskom javnosti in čeprav mu obračajo hrbet tudi v lastnem kampu?
Več razlag je. Predvolitve, ki se jih je udeležilo več milijonov volivcev in jih je na milijone spremljalo po televiziji, je dobil proti pričakovanjem. Njegova zmaga je bila prepričljiva, vsi so mu govorili, da bo prihodnji predsednik. Zato se mu zdi, da je legitimen kandidat in na dobri poti. Po drugi strani ima verjetno občutek, da je [finančno-nepotistična] afera Fillon morda res moralen problem, a ni storil nič nezakonitega.
Filozof Luc Ferry ga brani, da ni nikogar ubil.
V medijih ga obravnavajo kot kriminalca, zato se brani, da je vse, kar je počel, zakonito. Naj razložim: francoski poslanci so slabo plačani, veliko slabše, kot, recimo, kolegi v Italiji, Nemčiji ali Veliki Britaniji. Določena 'kompenzacija' za nizko plačo je denar, ki ga dobijo za svojega asistenta. Zakon ne prepoveduje, da ta ne bi smel biti družinski član.
Jacques Rupnik, foto Jože Suhadolnik
Toda delati je treba. Penelope Fillon pa domnevno ni delala v narodni skupščini.
To je, seveda, problem, saj gre za javni denar. A ker je, kot rečeno, Fillon zmagal na predvolitvah in ni zagrešil nič nezakonitega, vztraja naprej. In še tretji razlog je: tako imenovani strankarski baroni bi mu ob izbruhu škandala lahko svetovali, naj se umakne; da je resda škoda, toda interesi stranke in države da so višji, sploh pa je kampanja dolga in takrat je bil še čas za zamenjavo kandidata. Tega niso storili, zato ima Fillon še tretji razlog, da se ne umakne. Zdaj so volitve vedno bližje in kandidata bo čedalje težje zamenjati. Juppé, ki ga je Fillon premagal na predvolitvah, bi po vsej logiki lahko prevzel vajeti.
Juppé je vsaj že dvakrat rekel, da ga kandidiranje ne zanima več.
S tem je še prispeval k Fillonovemu vztrajanju.
Je morda razlog še denar? Ne more biti lahko vrniti domnevno 'spornega' milijona evrov.
Če bi sodnik v sodnem postopku odločil, da je Fillon kriv, bi moral vrniti denar. A o tem ne bodo odločili ne mediji ne Fillon, ampak sodstvo, saj živimo v pravni državi. Nad vprašanjem, zakaj se Fillon noče umakniti iz kampanje, je vprašanje o moralnosti političnega življenja nasploh, kar je Macronova tema. Kot pravi vodja gibanja En Marche!, so nujni transparentnost, jasna pravila ter jasna razmerja med pravosodjem in politiko. Neredki so bili šokirani, ko so videli, kako hitro so se v primeru Fillona odzvale pristojne institucije. Bomo videli, ali bo vložena tudi obtožnica, končna odločitev bo podana dan prej, preden bo [sredi marca] potekel rok za prijavo predsedniških kandidatur.
Vse to lahko hrani idejo o zaroti ... Zanimivo je, da se vsi osredotočajo na Fillonov primer, a tudi Marine Le Pen je pogreznjena v afero zaradi fiktivnega dela, vendar v evropskem parlamentu. Zakaj francoski mediji pozabljajo nanjo? Ker gre za evropski parlament?
Mogoče res. Evropski parlament se je odzval z zamudo, zgodba je stara, lahko bi jo rešili že prej. Čudno je, da se tudi tisk nanjo odziva počasi − in se naprej osredotoča predvsem na Fillona. Afero Fillon so spravili v javnost pri Canard Enchainéju, ni kar padla z neba, dosje je bil skrbno pripravljen in so ga lansirali v pravem trenutku. Verjetno je nekaj tudi paranoje, a vse to pri republikancih krepi občutek, da si želijo pravosodje po eni strani in mediji po drugi preprečiti desnici vrnitev na oblast.
Dediščina predsednika Hollanda je porazna. Kaj se dogaja s socialistično levico? Čedalje bolj je razklana.
Ni samo ena levica, ampak sta vsaj dve. Od nekdaj je tako, vedno sta obstajali druga ob drugi, ne nujno v slogi, a danes je novo to, da nista več kompatibilni, ampak sta si nasprotni. Po petih letih Hollandove vladavine ločujemo dve levici, radikalno in vladno reformistično levico.
Prvo uteleša kandidat Hamon in drugo Manuel Valls, ki se je na predvolitvah levice prav tako potegoval za predsedniško kandidaturo − in izgubil.
Velik del volivcev, pa tudi poslancev zmerne levice, ki je reformistična in proevropska, se bo zdaj preusmeril k Macronu. Socialist Hamon se je medtem namreč pomaknil proti radikalni levici, ki jo ob njem uteleša še Jean-Luc Mélenchon ... Ti dve levici imata tudi različen pogled na Evropo. Rekel bi, da je novost tokratne kampanje, da je Evropa postala predvolilna notranjepolitična tema. Nekdaj kandidati ob nacionalnih volitvah niso govorili o Evropi, razen, denimo, kako da mora biti močna. Zdaj je drugače. Bolj kot razkol med desnico in levico je po novem v ospredju razkorak med evropeisti in suverenisti. Danes sta opciji evropska pot, kar zagovarja Macron, ali pot nacionalne suverenosti, ki jo obljubljata Marine Le Pen in Jean-Luc Mélenchon; ta nima možnosti, da bi se prebil v drugi krog.
Obstajata torej dve različici populizma: populizem levice − Mélenchon pravi, da je Evropa instrument kapitalistične globalizacije − in populizem skrajne desničarke Marine Le Pen, ki trdi, da Evropa pri vsem tem pomeni tudi odprta vrata imigraciji.
Benoît Hamon je najprej napovedal univerzalni temeljni dohodek, zdaj to svojo megalomansko obljubo nenehno spreminja. Socialisti radi obljubljajo, potem pa jemljejo besede nazaj.
To je značilno za socialiste, ki tokrat nimajo nobenih možnosti za preboj v drugi krog niti v vlado. Univerzalni temeljni dohodek? In kaj vse bi ponudili zastonj še jutri? Zanimivo je, da je idejo o univerzalnem dohodku posvojila socialistična levica in da so jo v ZDA prevzeli tudi liberalci. Nekateri verjamejo, da je socialna država predraga in da bi bilo precej bolj preprosto, če bi vsakomur zagotovili minimalni dohodek.
Po Hamonu, recimo, 600 evrov za vsakogar oziroma več kot 300 milijard za vse.
Kje vzeti ta denar v Franciji, ki je že tako zadolžena? Kdo bi plačal? In kakšno sporočilo bi z UTD poslali družbi? V klasičnih desno-levih debatah se vedno odpirajo vprašanja o sočutju in socialnosti, a tudi o odgovornosti. Še drug Hamonov predlog, ki gre v podobno smer, je, da bi sedanji 35-urni delavnik skrajšali na 32 ur. Veliko je razprav o tem, koliko so problemi francoske ekonomije in konkurenčnosti povezani prav s 35-urim delovnim časom, z velikim izumom Martine Aubry.
Hamon pa bi ga − drugače kot Fillon, ki bi ga ukinil, ali Macron, ki bi ga obšel − še dodatno skrajšal ... In še bi lahko našteval. Hamon ne zagotavlja kredibilnosti niti pri vprašanjih Evrope. Rekel bi, da je odrinil socialistično stranko še bolj na obrobje, kar je dobra novica za Macrona.
Javnomnenjske ankete to potrjujejo: Macronu kaže vedno bolje.
Nujna je previdnost, marsikaj se lahko spremeni. Ne poznamo ga dobro, čeprav lahko vidimo, da je zelo inteligenten, in vemo tudi, da ima izkušnje v zasebnem sektorju, saj je delal pri banki Rothschild.
In pod Hollandom je bil minister.
Skrbi le to, da je brez pravih političnih izkušenj, ni bil v stranki, nikoli ni bil izvoljen, v politiki pa je potrebna debela koža. Nihče ne ve, kako bi se odzival v različnih situacijah, recimo proti Marine Le Pen. In še eno vprašanje se odpira: s kom bo vladal, če bo izvoljen, saj nima stranke? V Franciji ima predsednik resda veliko moči, a naš politični sistem je hibriden: premier je odgovoren predsedniku države, ki ga tudi imenuje, a prav tako mora dobiti investituro v parlamentu. Kakšna bi bila pod Macronom parlamentarna večina, je velika neznanka. Verjetno bo njegovo gibanje En Marche! predstavilo kandidate, a koliko jih bo potem res izvoljenih?
Kaj povedo o Franciji živahna civilnodružbena gibanja, upori v predmestju, tudi predsedniški kandidat, kot je Alexandre Jardin, ki poziva k participativni demokraciji?
Vsi ti simptomi odsevajo nezadovoljstvo Francozov nad politično ponudbo. Z njimi je deloma mogoče razložiti tudi uspeh Emmanuela Macrona, ki ponuja liberalne pristope s socialno občutljivostjo. Zagotovo je kandidat, ki govori o Evropi s tolikšnim zanosom in talentom, dobro znamenje. Ne samo za Francijo, ampak za vso Evropo ... In govorjenje o Evropi samo po sebi ne prinaša volilnih glasov.
