Je energetska prihodnost Evrope res jedrska?

 Evropska komisija v osnutku energetske strategije močno spodbuja gradnjo novih jedrskih elektrarn, tudi manjših.

Objavljeno
20. maj 2016 18.30
Damijan Slabe
Damijan Slabe
Evropska unija mora za vsako ceno ohraniti svojo tehnološko prednost na področju miroljubne uporabe jedrske energije, je zapisano v osnutku energetske strategije, na katerega se sklicuje Spiegel online. Del te strategije je tudi pospešena gradnja novih jedrskih reaktorjev.

Med prioritetami naj bi bil v osnutku dokumenta predlagan tudi razvoj novih mini reaktorjev, piše hamburški tednik, vse članice Evropske unije pa naj bi v prihodnje veliko tesneje sodelovale tako pri raziskavah, razvoju in financiranju kot tudi pri gradnji novih, inovativnih jedrskih reaktorjev.

O osnutku dokumenta, ki naj bi predstavljal temelj bodoče jedrske politike evropske komisije, se bodo najprej morali izreči za energetsko unijo pristojni komisarji, potem pa naj bi o njem razpravljal tudi evropski parlament. Že zdaj pa je jasno, da je po prepričanju evropske komisije v prihodnje treba na evropski ravni močno okrepiti za mnoge članice unije še vedno sporno jedrsko tehnologijo in jo narediti za pomemben sestavni bodoče veliko bolj usklajene skupne evropske energetske politike, če že ne kar evropske energetske unije.

Da bi se to lahko zgodilo, osnutek dokumenta, na katerega se sklicuje praviloma dobro obveščeni Spiegel, med drugim predlaga izboljšanje pogojev za investiranje v nove jedrske energetske objekte. Denar naj bi po novem pritekal tudi iz evropskega sklada za strateške investicije (EFSI) in iz evropskih raziskovalnih programov, dodatne finančne spodbude pa naj bi zagotovila tudi Evropska investicijska banka (EIB). Evropska komisija naj bi poskušala za vsako ceno pospešiti razvoj nove jedrske tehnologije, kar naj bi med drugim privedlo tudi do izdelave tako imenovanih fleksibilnih mini jedrskih reaktorjev. Ti naj bi bili v evropskem merilu uporabnikom menda na voljo najkasneje do leta 2030.

Neodvisnost od ruskega plina

Po prepričanju poznavalcev naj bi evropsko komisijo pri snovanju veliko bolj jedrsko zastavljene energetske strategije vodila predvsem dva motiva. Prvi je, zaradi vse bolj zapletenih in že skorajda odkrito konfliktnih odnosov z Rusijo za vsako ceno zmanjšati odvisnost članic Evropske unije od ruskega plina, drugi pa je, kljub temu za vsako ceno izpolniti vse obveznosti, ki si jih je Evropa zadala pri izpolnjevanju klimatskih sporazumov o zniževanju izpustov toplogrednih plinov, predvsem CO2. Jedrske elektrarne so v primerjavi s plinskimi, še posebej pa s tistimi na premog, tako rekoč »okoljsko nevtralne«. Če si seveda pustimo zavezati oči ob vprašanju, kam z jedrskimi odpadki, o čemer pogosto niti na nacionalni ravni, kaj šele na evropski, ni videti nobenega dolgoročno vzdržnega dogovora, in če tako miže pozabimo še na vprašanje po Fukošimi ne ravno nepomembne jedrske varnosti.

Povsem tretje vprašanje, ki bi moralo biti za evropsko energetsko prihodnost najbrž prvo, pa je seveda, kaj bi taka, uporabi jedrske energije veliko bolj naklonjena »skupna« evropska energetska politika pomenila za razvoj še vedno bistveno dražjih alternativnih virov, kot so sončna energija in energija vetra, in kako ta prehod na okolju neškodljive vire energije na evropski ravni potem sploh uresničiti.

»Absurdni« jedrski načrti

Še bolj nesmiselni postanejo taki jedrski načrti evropske komisije, ki jih razkriva Spiegel, če jih soočimo z dejstvom, da namerava gospodarsko najmočnejša in s tem tudi energetsko najbolj potratna članica Evropske unije Nemčija do leta 2022 zaradi sporne in prenevarne jedrske tehnologije zapreti vse svoje jedrske reaktorje, da je velik del francoskih jedrskih elektrarn (Francozi imajo daleč največ reaktorjev v EU) že precej zastarel in temu primerno nevaren, in da se med nekaterimi evropskimi članicami »jedrskega kluba« in tistimi, ki to nočejo postati, že zdaj pojavljajo permanentne pritožbe na račun delovanja nekaterih reaktorjev. Nemci tako zadnje čase glasno protestirajo zaradi razpok v dveh belgijskih zastarelih reaktorjih, ki sta le nekaj deset kilometrov oddaljena od Aachna (Tihange in Doel), podobne proteste avstrijskih Zelenih zaradi menda »prenevarne« krške nuklearke pa poznamo tudi Slovenci.

Zlasti evropski Zeleni se utegnejo torej skupaj s tistimi članicami EU, ki še nimajo jedrskih reaktorjev, ali pa tovrstne načine pridobivanja energije opuščajo, odločno upreti načrtom evropske komisije. Frakcija nemških Zelenih je tako po pisanju Spiegla že zagnala preplah. Taki jedrski načrti so »absurdni«, je dejal njen šef Oliver Krischer, »izjemno nevarna jedrska energija pa ne bi smela biti deležna nobenih subvencij«.

V Evropski uniji je po pisanju Spiegla ta trenutek 131 jedrskih elektrarn, ki obratujejo v 14 članicah, v najmanj 14 državah pa že načrtujejo gradnjo novih ali dodatnih reaktorjev.