Je pravi odgovor evropski FBI?

Evropo je po pariških napadih zajel strah pred terorizmom. V Bruslju in Parizu že ves teden vladajo izredne razmere, ulice so polne vojske in policije, oklepniki so vsepovsod, vsaka pozabljena ali zgolj nerodno odložena plastična vrečka pa je že lahko vzrok za vsesplošen protiteroristični preplah.

Čeprav večina strokovnjakov opozarja, da je prav ta panična reakcija na teroristične napade, ki jo s svojim klicanjem na vojno s terorističnimi skrajneži politiki samo še podžigajo, najslabši odgovor, se v Evropi vse vrti samo še okrog varnosti. Ker je bolj ali manj jasno, da so pri pariških napadih odpovedale predvsem tajne in varnostne službe, ki skupaj s policijo očitno niso uspele pravočasno detektirati morilskih načrtov vsem znanih in celo v pariških oziroma bruseljskih kriminalnih predmestjih odraslih islamskih ekstremistov, se že množijo polemike, kako bi bilo mogoče izboljšati delo tajnih služb in ga tudi za ceno državljanskih svoboščin narediti še bolj učinkovitega.

Prvo reakcijo, predvsem iz vrst tajnih služb, ki same priznavajo, da niso uspele pravočasno zaznati priprav na atentate, je bilo mogoče pričakovati. Glasila se je: nujno potrebujemo še več pooblastil, še učinkovitejše nadzorovanje vseh državljanov, še bolj neomejeno spremljanje njihovih pogovorov, internetnih komunikacij in celo njihovega gibanja. Čeprav je tudi tovrstno kratenje osebnih in državljanskih svoboščin, ki bi morale biti zaščitni znak svobodomiselne in demokratične Evrope, podobno napačna reakcija, kot je panično klicanje na vojno – oboje je voda na mlin teroristom, ki hočejo točno na tak način destabilizirati Evropo – se žal ni mogoče znebiti vtisa, da je večina Evropejcev vseeno pripravljena podpreti še večje pristojnosti varnostnih služb. Ali pa jih v vsesplošnem strahu pred novimi terorističnimi napadi vsaj začasno tolerirati.

Evropska tajna služba?

Nekaj podobnega se dogaja tudi pri drugi reakciji na pariške teroristične napade, ki jo je prav tako že mogoče zaznati. Podobno kot pri vseh dosedanjih evropskih krizah (finančni, begunski) se tudi pri varnostni že pojavlja vsem dobro znana fraza, da je tudi te probleme mogoče rešiti samo s »še več Evrope«. V boju proti terorizmu naj bi to pomenilo še tesnejše povezovanje evropskih tajnih služb, oziroma kar ustanovitev nekakšne skupne evropske tajne službe, ki bi delovala po zgledu ameriške FBI in bi imela tudi podobne pristojnosti, kot je pred kratkim v Die Weltu predlagal v Švici rojeni ekonomist in raziskovalec migracij Thomas Straubhaar.

Razlog naj bi bil vse bolj morilski terorizem, ki deluje vse bolj globalno in povezano, in ki se mu še vedno pretežno nacionalno delujoče evropske tajne službe očitno ne morejo učinkovito postaviti po robu. Jasno je sicer, pravi Straubhaar, da tajne službe sodelujejo med seboj. Brez tega si ni mogoče predstavljati učinkovitega boja proti organiziranemu čezmejnemu kriminalu, ilegalnemu priseljevanju, trgovini z ljudmi in tudi ne boja proti ekstremističnemu nasilju. V Evropski uniji zato obstaja evropska policije (Europol), imamo celo evropsko policijsko akademijo in nenazadnje tudi Frontex, ki naj bi bil zadolžen za skupno varovanje zunanjih meja. Kljub temu pa je tako imenovana notranja varnost v končni konsekvenci še vedno zadeva vsake posamezne države članice in torej čvrsto ostaja v njenih nacionalnih rokah. Kar z drugimi besedami pomeni, da nacionalne tajne službe pri izmenjavi tajnih podatkov praviloma sodelujejo med seboj, lahko pa tudi ne. Njim nadrejenega, nekakšnega supranacionalnega oziroma centralnega evropskega urada, ki bi deloval vseevropsko, v Evropi ne poznamo. Čeprav je vsem jasno, da je na nacionalne interese omejeno ukrepanje vprašljivo že pri navadni trgovini z ljudmi ali drogami, ki je že dolgo organizirana zelo internacionalno in profesionalno, kaj šele pri boju z mednarodnim terorizmom.

Vohuni in nadvohuni?

Bi se Evropa torej morala zgledovati po Ameriki in njenem FBI (Federal Bureau of Investigation), ki je po 11. septembru močno okrepil vse svoje enote po zveznih državah in povsem centraliziral njihovo delo, čeprav je federalizem tudi v ZDA marsikdaj zelo občutljiva tema? Straubhaarov odgovor je, da bi bilo zaradi izrazito internacionalno in s pomočjo najsodobnejših komunikacijskih tehnologij delujočega mednarodnega terorizma to vsekakor bolj učinkovito. Tesnejša povezanost evropskih tajnih služb in njihovo delovanje iz skupnega evropskega centra bi lahko v marsičem poenotilo tudi uporabo najsodobnejših tehnologijo in s tem znižalo stroške, ki zaradi vse bolj ekstremnih varnostnih razmer postajajo vse težje obvladljivi. »Več Evrope« bi bilo torej tudi pri zagotavljanju skupne varnosti morda lahko smiselen odgovor, pravi Straubhaar. Če seveda taka evropska »FBI« v še vedno zelo nacionalno čuteči Evropi, ki se ne bo kar tako odpovedala svojim tajnim službam, ne bi nadomestila varnostnih služb posameznih držav članic, ampak bi jih v skupnem boju proti čezmejnemu kriminalu, drogam, tihotapljenju ljudi in tudi v vojni z mednarodnim terorizmom zgolj nadgradila in dopolnila. Kaj se bo v resnici zgodilo, je po vsej paniki, ki je Evropo zajela s pariškimi napadi, seveda še povsem odprto, zagotovo pa Evropa tudi varnostno več ne bo taka, kot je bila.