Tiskane izdaje
Evropska centralna banka je z reševanjem krize v minulih letih postrelila vse svoje strelivo, ugotavlja večina evropskih strokovnjakov. Če bi se zgodila nova kriza, bi torej tenko piskali, kajti številne članice evrskega območja so kljub sedanjim rožnatim gospodarskim razmeram še vedno krepko zadolžene.
V primeru nove krize, ki ob dejstvu, da je evropska monetarna unija še vedno nedokončano »gradbišče, sploh ni nemogoča, bi se tako imenovana evrocona zanesljivo znašla v še hujših težavah, kot se je v prejšnji krizi. Poslovodeča direktorica Mednarodnega denarnega sklada (IMF) Christine Lagarde je zato v začetku tedna med obiskom v Berlinu EU predlagala ustanovitev bistveno učinkovitejšega kriznega sklada, ki bi moral biti dovolj finančno močan, da bi članicam resnično omogočil preživetje tudi v najbolj kriznih časih.
Države članice evrske unije naj bi po njenem predlogu v sedanjih »dobrih časih« v tak »sklad za slabe čase« vplačevale po 0,35 odstotka vseh svojih gospodarskih zmogljivosti na leto. Le tako bi nastal dovolj trden sklad, ki bi v primeru šoka učinkovito ublažil posledice in »amortiziral več kot polovico najhujših težav«. Kar po prepričanju Lagardove ne bi bil ravno zanemarljiv rezultat.
Strah pred transferno unijo
V Berlinu – izvršna direktorica je že vedela, zakaj je predlog najprej predstavila tam – so njene ideje naletele na dokaj zadržan odziv. Nemčija bi bila zaradi svojega velikega in dobro stoječega gospodarstva v evrskem območju namreč zanesljivo največja vplačnica v tak sklad. Pri njenem bruto domačem proizvodu, ki presega tri bilijone evrov (nazadnje je znašal 3,26 bilijona), bi 0,35 odstotka pomenilo debelih 11,4 milijarde evrov vsako leto.
Vsota je gigantska in kljub zagotavljanjem Lagardove, da bi jo članice po njenem predlogu vplačevale le začasno in »samo v dobrih časih«, težko uresničljiva. Po izjavah za proračun pristojnega poslanca Eckardta Rehbergerja iz vrst vladajoče CDU kanclerke Angele Merkel, ki jih citira frankfurtski dnevnik FAZ, bi to za Nemčijo v desetih letih pomenilo, da bi se morala po grobem izračunu odreči kar 130 milijardam evrov, kar pa je »nevzdržno in tudi nesmiselno«, kot pravi Rehberger.
Toliko bolj, ker se v Nemčiji številni konservativni politiki, nenazadnje pa celo novi socialdemokratski finančni minister Olaf Scholz, še vedno bojijo, da bi tak evropski krizni sklad hitro lahko prerasel v nekakšno evropsko »transferno unijo«, saj bi bila skušnjava prehuda. Sredstva sklada bi se tako začela brez večjega učinka na izboljšanje razmer zgolj prelivati iz gospodarsko dobro stoječih članic v tiste, ki še vedno ne znajo, ne zmorejo ali pa celo nočejo izvesti ustreznih strukturnih reform.
Reforme so boljši ukrep
Čeprav je Lagardova v svojem predlogu zagotavljala, da bi bil denar sklada »za slabe čase« na voljo zgolj tistim članicam, ki bi dosledno izpolnjevale tako imenovane stabilizacijske kriterije, je bila ob njeni predstavitvi predlogov večina nemških politikov mnenja, da bi bilo namesto stalnega razpravljanja o različnih kriznih skladih veliko bolje, morda tudi s finančnimi spodbudami, poskrbeti za resnično učinkovite reforme na nacionalni ravni in za učinkovitejše delovanje evropskega skupnega trga. To bi bila po nemškem prepričanju veliko boljša preventiva pred morebitnimi novimi krizami.
Lagardova, ki velja za eno izmed »špicenkandidatk« za naslednje evropske volitve prihodnje leto, je skušala med obiskom v Berlinu kolikor je le mogoče umiriti najhujše nemške pomisleke. Med drugim tudi s trditvami, da bi bil tak sklad za primer »slabega vremena« zgolj začasna rešitev, da bi bil namenjen zgolj blaženju najhujših šokov in nikakor ne bi smel postati nekakšna blazina, na kateri bi Evropa potem lahko mirno zaspala.
Vseeno pa dolgoletni šefinji Mednarodnega denarnega sklada v Berlinu ni uspelo dobiti dosti več od obljube, da bo nemško finančno ministrstvo predlog o takem skladu »najprej temeljito preučilo in se šele nato izreklo o njem«. Kar z drugimi besedami in sodeč po prvih komentarjih verjetno pomeni, da bo odgovor negativen.
