Tiskane izdaje
Severnoirski konflikt so zaznamovali smrt, uničenje in razkroj družbenih odnosov. Velikonočni sporazum, sklenjen na praznični 10. april 1998, je bil ambiciozen poskus nadomeščanja zakoreninjenega sovraštva z dialogom in sodelovanjem.
Sporazum je bil rezultat spoznanja ključnih akterjev na obeh straneh, da brez politične rešitve ne bo mogoče doseči trajnega miru. Možnost miru na Severnem Irskem se je pred letom 1998 zdela iluzorna; življenje v konstantni negotovosti, ki jo je iz leta v leto reproduciral etnični in sektaški konflikt med britanskimi lojalisti ter irskimi nacionalisti, je postalo del vsakdana, predvsem v najbolj etnično raznolikih območjih, kjer so se odvile najbolj krvave epizode obdobja »težav« (the Troubles).
Pot do konsenza je bila otežena z visoko človeško ceno vojne, ki se je odvijala na ulicah slikovitih mest in vasi; med 3.500 smrtnimi žrtvami in okoli 50.000 ranjenimi je bila večina civilistov. Navidezna brezizhodnost položaja je bila motivacija za politike z obeh strani, da so se vključili v pogajanja, za katera niso mogli predvideti, kako se bodo končala. Dvajset let zatem si nihče ne želi vrniti nazaj v obdobje pred sklenitvijo sporazuma, ki je prinesel tako veliko in očitno spremembo na bolje.
Politični mejnik
»Vsakič, ko smo se zbudili, smo bili priče smrti in uničenju,« je v pogovoru za BBC povedal nekdanji britanski premier Tony Blair, ki je opozoril, da je nauk mirovnega procesa treba iskati predvsem v odločenosti ključnih akterjev, da sporazum ohranijo pri življenju. Blair je skupaj s takratnim irskim premierom Bertiejem Ahernom in voditelji osmih severnoirskih političnih strank, ob izdatni pomoči ZDA dosegel dogovor, ki je potrdil status Severne Irske kot dela Združenega kraljestva, hkrati pa dopustil možnost njene združitve z republiko Irsko, v kolikor bi večina ljudi na severu takšno odločitev podprla.
Bertie Ahern, Tony Blair in Bill Clinton dvajset let kasneje. Foto: REUTERS/Clodagh Kilcoyne
Verjetnost združitve irskega otoka se dve desetletji po sklenitvi sporazuma zdi majhna. Nevarnost, da bo izstop Združenega kraljestva iz Evropske unije povzročil nastanek fizične meje na irskem otoku, se za zdaj ni odrazila v naraščanju podpore združitvi irskega otoka. Vprašanje prihodnosti kljub temu ostaja odprto, predvsem zaradi demografskih trendov, ki že vrsto let kažejo na naraščanje deleža katoliškega prebivalstva v primerjavi s protestantskim. Spremembe v razmerju med protestantsko večino in katoliško manjšino potrjujejo kompleksnost in spremenljivost razmer, od katerih je odvisen mir.
Razlike niso izginile
Etnične, politične in zgodovinske razlike, ki so bile podlaga za konflikt, so na Severnem Irskem še vedno prisotne. Velikonočni sporazum, ki je v dveh desetletjih obstoja postal zgled za reševanje podobnih sporov drugod po svetu, je končal tri desetletja negotovosti, ni pa odpravil fizičnih in ideoloških ločnic znotraj družbe.
Ločena življenja ljudi, od katerih se mnogi še vedno identificirajo kot lojalisti oziroma nacionalisti, se odražajo tudi v manku politične stabilnosti. Uvedba delitve oblasti med unionisti in nacionalisti je bila med ključnimi pridobitvami velikonočnega sporazuma. Sistem, po katerem regionalno vlado sestavita največja unionistična in republikanska stranka, se je po lanskem padcu severnoirske vlade, ki ga je sprožil spor med demokratičnimi unionisti (DUP) in irskimi republikanci (Sinn Féin), znašel pred največjo preizkušnjo do sedaj. Več kot leto dni zatem Severna Irska še vedno nima delujoče vlade. Vzrok za trenutno stanje nekateri vidijo v povišanih napetostih okoli brexita, drugi pa predvsem v zanemarjanju pomena večnega iskanja kompromisov kot osrednje ideje velikonočnega sporazuma. Colum Eastwood, vodja socialdemokratske stranke (SDLP) je opozoril, da Severni Irci še vedno živijo v konfliktnem političnem prostoru, v katerem so kompromisi »nujni vsak dan«.
Pomen sodelovanja je med obiskom v Belfastu izpostavil tudi nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton. Volivce je pozval, naj začnejo nagrajevati tiste politike, ki si dejansko prizadevajo za sodelovanje, in zavrnejo tiste, ki mu nasprotujejo, rekoč, da mora kompromis znova »postati dobra stvar, ne umazana beseda«.
