Tiskane izdaje
London - Theresa May je dva dni po vzponu na vrh konservativne stranke tudi uradno postala nova britanska ministrska predsednica. Kraljica Elizabeta II. ji je kmalu zatem, ko je sprejela odstop dosedanjega premiera Davida Camerona, kot drugi ženski v zgodovini podelila mandat za oblikovanje nove vlade.
Nepričakovano hitra politična tranzicija je po nekaj napetih tednih, ki so sledili referendumu, na katerem so se Britanci odločili za izstop iz Evropske unije, vrnila občutek stabilnosti v britansko politiko. Konservativna stranka se je v nekaj dneh uspela združiti za kandidatko, ki je med referendumsko kampanjo zagovarjala obstanek države v EU, sedaj pa je odločena, da iz brexita naredi uspeh. Ena od prvih stvari, ki jih bo storila Theresa May, bo vzpostavitev posebnega ministrstva, ki se bo ukvarjalo izključno s tem izzivom. Ločitvena pogajanja med Londonom in Brusljem bodo po napovedih zapletena in dolga. Pričakovati je, da bodo v prihodnjih letih močno zasenčila vsa ostala odprta vprašanja in težave, s katerimi se ukvarjajo na Otoku.
Ugibanje o tem, kdo utegne sedeti v novi vladi, se je začelo že pred primopredajo poslov. V vrsti za najpomembnejša ministrska mesta so po pričakovanjih stali najtesnejših zavezniki nove premierke, medtem ko so se drugi pripravljali na konec svoje ministrske kariere. Mayeva ni zavlačevala z objavo imen novih ministrov. Philip Hammond, ki je zadnja leta vodil zunanje ministrstvo, bo prevzel naloge dosedanjega finančnega ministra Georgea Osborna, ki ne bo več sedel v vladi. Boris Johnson, ki se je v začetku meseca nepričakovano umaknil iz tekme za novega voditelja konservativne stranke, kasneje pa podprl Thereso May, pa bo postal novi zunanji minister. Minister za brexit bo postal David Davis, evroskeptik in prav tako vidna osebnost kampanje za brexit. Obrambni minister Michael Fallon je svoj položaj ohranil.
Nov vladni kabinet bo po pričakovanjih sestavljen tako iz nasprotnikov kot podpornikov izstopa države iz EU. Hkrati bo bolj spolno uravnotežen, kot je bil zadnji, v katerem je sedelo dvakrat več moških kot žensk. Theresa May, ki je v preteklosti zagovarjala ukrepe za povečanje enakosti v poslanskih klopeh, bo na nekatere od ključnih ministrskih mest imenovala ženske. Začela je z Amber Rudd, dosedanjo ministrico za energetiko, ki bo odslej skrbela za notranji resor.
»Nekoč sem bil prihodnost«
Na dan ko je Theresa May uradno prevzela premiersko funkcijo, se je David Cameron po šestih letih vodenja države z družino izselil iz Downing Streeta 10, in s tem naredil prostor za svojo naslednico. Kot premier v odhodu se je opoldan udeležil še zadnje seje spodnjega doma britanskega parlamenta, kjer je dobro razpoložen odgovorjal na vprašanja poslancev. Seja je bila priložnost za nekaj refleksije. Kot je v navadi, so se mu predstavniki vseh političnih strank zahvalili za delo, ki ga je opravljal. Cameron je med poslovilnim govorom dejal, da je bistvo politike v uresničevanju stvari in idej. Zaključil ga je z besedami »nekoč sem bil prihodnost«, ki jih je še kot vodja opozicije namenil svojemu takratnemu nasprotniku Tonyju Blairu. Večina poslancev ga je nagradila s stoječim aplavzom.
David Cameron je danes po šestih letih odstopil s položaja britanskega premierja. Na fotografiji z družino. Foto: Peter Nicholls/Reuters
Britanski mediji se že vse od referenduma sprašujejo, kakšna bo njegova zapuščina. Prevladujoče mnenje je, da bo v zgodovino zapisan kot tisti predsednik vlade, ki je državo popeljal iz EU.
Cameron je med letoma 2010 in 2015 uspešno vodil prvo koalicijsko vlado po drugi svetovni vojni. V tem obdobju je Združeno kraljestvo v nasprotju z veliko drugimi evropskimi državami doživelo gospodarski razcvet, brezposelnost pa se je znižala na raven pred nastankom krize. Ključna izziva, s katerima se je spopadla njegova prva vlada, sta bila eliminiranje proračunskega primanjkljaja, rezultata 13 let laburistične oblasti, in redefiniranje britanskega odnosa z EU.
Cameron je bil eden najpopularnejših konservativnih politikov v državi, imel pa je tudi veliko sreče z nasprotniki. Med prvim mandatom je moral skleniti veliko kompromisov, zato da je lahko koalicijo obdržal skupaj. Največji je bil obljuba evroskeptičnim torijcem, da bo v primeru nove zmage na volitvah razpisal referendum o prihodnosti države v EU.
Ali je bila to napaka ali ne, bo najverjetneje jasno v prihodnjem mandatu.
