Po napadu v Manchestru: Le odvračanje pozornosti od problema

Je britanska zunanja politika resnično spodbudila napad na Manchester, kot trdi vodja laburistov Jeremy Corbyn, ali pa je v ozadju vendarle skrajna ideologija, ki je tudi eden od vzrokov za trpljenje ljudi v Afganistanu, Iraku, Siriji in Libiji?

Predvolilna kampanja v Združenem kraljestvu je po tridnevnem premoru konec prejšnjega tedna zavila v nenavadno smer. Ne le, da so laburisti zmanjšali zaostanek za konservativci v javnomnenjskih anketah na vsega pet odstotnih točk, vodja opozicije Jeremy Corbyn je na dan prišel z izjavo, da je bil napad v Manchestru posledica britanske zunanje politike na Bližnjem vzhodu. Njegovo mnenje ni presenetilo nikogar; Corbynova stališča o teh vprašanjih so znana že dolgo časa, bil je eden od redkih poslancev laburistične stranke, ki so glasovali proti vojni v Iraku, v svojih pogledih pa je vse od takrat ostal konsistenten.

Neobičajno je bilo predvsem to, da jih je razgrnil kot argument za svojo izvolitev na oblast tako kmalu po najhujšem terorističnem napadu na britanskih tleh v zadnjem desetletju.

»Naša zunanja politika bi morala zmanjševati, ne pa povečevati grožnje, usmerjene proti tej državi,« je Corbyn dejal med govorom v Londonu, dva tedna pred odprtjem volišč. 68-letni politik je vztrajal, da to ne zmanjšuje krivde »tistih, ki napadajo naše otroke«. »Toda razumevanje vzrokov terorističnih dejanj je ključen del učinkovitega odziva, ki bo zaščitil varnost naših ljudi in se boril proti terorizmu in ga ne spodbujal,« je bil izrecen Corbyn. Vodja opozicije je prepričan, da te vzroke razume bolje kot vsi dosedanji britanski voditelji, vključno s Thereso May. Toda ali je njegova ocena pravilna?

Šestnajst let po 11. septembru ni nobenega dvoma, da so bile v vojni proti terorju storjene velike napake. Intervenciji v Afganistanu in Iraku sta bili zasnovani brez učinkovite izhodne strategije. V Iraku nikoli niso odkrili dokazov o programu za razvoj orožja za množično uničevanje, zrušenje režima Sadama Huseina pa je prineslo krvavo državljansko vojno in pripomoglo k vzponu skrajne skupine Islamska država. Krvni davek obeh vojn je bil ogromen. Na seznam intervencij je bila leta 2011 dodana še Libija. Severnoafriška država je bila eno od prizorišč arabske pomladi, dokler ni postala inkubator in eden od glavnih izvoznikov džihadistov.

Lahko si predstavljamo, kako iz naštetih dejstev nastane prepričanje, ki edino razlago za terorizem vidi v napakah Zahoda in ki verjame, da so napadi v Manchestru, Parizu, London, Berlinu, Nici in Stockholmu politično motivirani. Toda ali lahko 22-letnega Salmana Abedija in njegove motive resnično imenujemo politični in ne verski terorizem? Odgovor je lahko le prepričljiv ne.

Občutek kontrole

»Islamisti so neverjetno jasni glede tega, kaj želijo in zakaj počnejo stvari, ki jih počnejo. Nikoli nam ni treba brati med vrsticami,« je v Spectatorju še pred Corbynovo intervencijo zapisal britanski komentator in avtor Douglas Murray. Iz njihovih besed je očitno, da glavna motivacija ni maščevanje zaradi napak zahodnih politikov, ampak ideologija, katere cilj je uničiti vse, kar ni v skladu z njihovim sprevrženim pogledom na svet. V to kategorijo spadajo tudi mlada dekleta, ki s starši in prijatelji odidejo na pop koncert.

Corbynove besede bodo kljub temu zagotovo padle na plodna tla. Preprosto zato, ker ljudem dajejo občutek, da v ozadju vseh teh grozot stojijo racionalni razlogi, na katere je možno vplivati in preprečiti njihov nastanek.

Napadalčeva 18-letna sestra je v intervjuju za Wall Street Journal vztrajala, da se je njen brat želel »maščevati za ameriško metanje bomb na otroke v Siriji«, a hkrati dodala, da je bilo njegovo ravnanje storjeno iz »ljubezni do islama«. Različne priče navajajo, da so se Abedijeva verska prepričanja v zadnjih letih izrazito zaostrila. Nobena analiza vzrokov dejanja ne more biti popolna brez upoštevanja najbolj očitnih dejavnikov, ki so prispevali k nastanku samomorilskega napadalca. Vse ostalo je zgolj odvračanje pozornosti od problema.