Macron za dialog o vsem z vsemi, tudi s Turčijo

Francoski predsednik gostil turškega kolega in povzročil negodovanje, češ da samodržec ni dobrodošel v Franciji.

Objavljeno
05. januar 2018 18.22
Mimi Podkrižnik
Mimi Podkrižnik
Po puču julija 2016 turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan ni obiskoval evropskih prestolnic, z izjemo Bruslja, zato je njegov včerajšnji prihod v Pariz mogoče razumeti kot pripravljenost na tesnejše povezovanje z Evropo. Medtem se je demokracija po turško močno poslabšala in temeljne svoboščine drastično okrnile.

Kot so prihod turškega voditelja v Pariz pojasnili v Le Mondu, Recep Tayyip Erdoğan mora in si menda želi izstopiti iz mednarodne izolacije ter se tesneje povezati z državami članicami EU: predvsem pri vprašanjih migracij in regionalnih kriz. Citirali so Turkovo izjavo, češ kako »moramo povečati število prijateljev in zmanjšati število sovražnikov«, pa tudi, da je »sodelovanje med Turčijo in Francijo ključno za regionalni in mednarodni mir«. Po pogovoru z Macronom je med drugim dejal, da čakanje na članstvo v EU Turke precej izčrpava.

Konkretno bolj demokratično

A tudi zato je bilo včeraj med Erdoğanom in Macronom na mizi prav tako vprašanje demokratičnosti in vse bolj klavrne (medijske) svobode v Turčiji, ki je - ekonomsko sicer spodbudno - sklenila leto 2017 s 7-odstotno gospodarsko rastjo. Francoski voditelj je vnaprej izjavil, da se je treba spoštljivo pogovarjati z vsemi in jasno o vsem, tudi o tem, kar utegne vznemirjati, in da bo hkrati vselej branil francoske vrednote in interese.

Vedno pripravljena na »dialog brez prikrivanja razlik« je bila francoska stran zato včeraj jasna, da morajo »demokracije polno spoštovati vladavino prava« in da mora Ankara, kot so v Parizu poudarjali vnaprej, povleči konkretne poteze pri spoštovanju človekovih pravic, če si želi dati nov zagon procesu pristopa k Evropski uniji, zagnanem leta 2005 in ustavljenem po spodletelem državnem udaru. Danes je po turških zaporih kakih 55.000 ljudi, domnevno povezanih z islamistično bratovščino Fethullaha Gülena, v Združenih državah živečega klerika, poslovneža in Erdoğanovega nasprotnika. Hkrati je znano, da je še kakih 140.000 javnih funkcionarjev, uslužbencev, akademikov, učiteljev, pravnikov ... iz istih razlogov izgubilo delo, na tnalu so tudi mediji in nevladniki. Železno roko turške diktature sta, med drugimi, občutila francoska novinarja Mathias Depardon in Loup Bureau, ki so ju pridržali zaradi domnevnega »terorističnega« delovanja in potem ob mednarodni mobilizaciji novinarske srenje ter predvsem posredovanju uradnega Pariza izpustili na prostost. Med temami, ki sta se jih včeraj lotila voditelja, so bile ob turško-evropskih odnosih in izzivih demokracije še Sirija, terorizem in trgovina.

Ker je 40-letni Emmanuel Macron povabil v Pariz Erdoğana, za mnoge »novega sultana«, je bil deležen nič koliko kritik. Radikalni levičar Jean-Luc Mélenchon, recimo, je izjavil, da »turški predsednik v Franciji ni dobrodošel«, in izrazil solidarnost z zaprtimi novinarji ter prokurdskimi aktivisti in politiki. Na problematičnost turškega samodržca so opozorili tudi pariška županja Anne Hidalgo, sindikati in v komunistični stranki, za povrhu so Reporterji brez meja pred turško ambasado v Parizu organizirali protest. Videti je bilo portrete zaprtih novinarjev, ki so - »takšna je turška realnost« - »samo opravljali svoje delo« in zato končali za zapahi.

Medtem ko se Pariz z Ankaro, »pomembno partnerico in članico Nata, ki igra ključno vlogo v Siriji«, (odprto) pogovarja, je razmerje med Nemčijo in Turčijo, na primer, mnogo bolj zapleteno. Povabilo turškega predsednika v Pariz je tudi znak ambicije Emmanuela Macrona postavljati se v ospredje na svetovnem političnem odru.