Tiskane izdaje
Bruselj – Pravo presenečenje drugega kroga skupščinskih volitev v Franciji bi bilo, če Emmanuel Macron ne bi nadaljeval niza spektakularnih zmag in če njegova stranka Naprej, republika! ne bi dobila absolutne večine sedežev.
Francoski večinski volilni sistem omogoča, da lahko zmagovita stranka kljub razmeroma majhni prednosti pred drugouvrščeno dobi veliko več mandatov. Macronova Naprej, republika! – na volitvah nastopa v navezi z manjšo liberalno stranko Demokratično gibanje pod vodstvom Françoisa Bayrouja – je v prvem krogu dobila 32,3 odstotka glasov. Po projekcijah se ji po drugem krogu obeta več kot 400 sedežev v nacionalni skupščini, po napovedi agencije Harris kar od 440 do 470. Zagotovo velja, da bodo v skupščini s 577 poslanci imeli dvotretjinsko večino.
Drugouvrščeni republikanci (v prvem krogu so dobili 21,6 odstotka glasov) po Harrisovi napovedi pričakujejo največ osemdeset sedežev. Nacionalna fronta Marine Le Pen (13,2 odstotka) po projekciji ne more pričakovati več kot šest poslancev. V drugi krog se je sicer prebilo 120 njihovih kandidatov, a le redkokateri med njimi lahko upa na zmago v svojem okraju. Gotova je lahko le Le Penova. V svojem okraju na severu države pričakuje zmago. Tam je v prvem krogu osvojila 46 odstotkov glasov. Nacionalna fronta je sicer dobila 0,4 odstotne točke manj glasov kot pred petimi leti.
V prvem krogu sta dva pogoja za izvolitev – ne samo absolutna večina v okraju, ampak tudi glasovi četrtine vseh vpisanih volivcev. Ker je bila udeležba zgodovinsko nizka – 51,3 odstotka volivcev sploh ni prišlo na volišča –, je bilo drugi pogoj še posebno težko izpolniti. V prvem krogu so bili izvoljeni le štirje kandidati, med njimi sta dva iz Macronove liste, denimo Sylvain Maillard v enem od pariških okrajev. Največjo polomijo doživljajo socialisti, ki so na zadnjih volitvah leta 2012 zmagali in osvojili 280 sedežev. Za jutri jim jih projekcije napovedujejo desetkrat manj.
Zmaga za reforme
Med poslanci stranke Naprej, republika! bodo številni mladi in politični začetniki. Zato se pričakuje zahtevno vzpostavljanje discipline. Macron je doslej pokazal kar veliko prožnosti. Po zmagi na predsedniških volitvah je za premiera izbral republikanca Édouarda Philippa. Tudi novi gospodarski minister Bruno Le Maire prihaja iz republikanskih vrst in je blizu »makronistom«. Macron bo imel s prepričljivo volilno zmago v skupščini proste roke za izpeljavo reformnega programa, ki naj bi ga uresničeval brez oklevanja.
V njegovem štabu napovedujejo: nismo hoteli zmagati, da bi imeli mirno življenje, ampak za reformiranje. Največji zalogaj bo reforma trga dela, pri kateri ni uspelo – kljub ambicijam – več predsednikom pred njim. Prejšnji predlogi so v postopkih vedno razvodeneli. Po Macronovih zamislih bi se v podjetjih lahko več sami pogajali o pravicah in plačilih zaposlenih. Tudi pri odpuščanju naj bi imela podjetja več svobode in manj stroškov. Brezposelni naj bi bili pod večjim pritiskom, da sprejmejo delo. Eden od zgledov so nemške reforme iz časa kanclerja Gerharda Schröderja.
Četudi v skupščini ne bo močne opozicije – levičar Jean-Luc Mélenchon pravi, da je bo manj kot v Rusiji –, bo imel močne nasprotnike »na ulici«. Tam bodo sindikalisti poskušali spodkopati njegove ukrepe.
