Macronove reforme in prijazna zadržanost Berlina

Novi francoski predsednik Emmanuel Macron je v manj kot 24 urah po izvolitvi že obiskal Berlin. Ker so se francoske volitve končale tako, kot so se, prijaznega sprejema pri kanclerki Angeli Merkel ni bilo mogoče spregledati. V igri je veliko, od usode Francije do usode evropske povezave, ki jo je nujno treba reformirati.

Priložnosti, ki se je ponudila po relativno srečnem razpletu francoskih predsedniških volitev, zato nikakor ne kaže zamuditi. Če nič drugega, ponuja nov začetek v francosko-nemških odnosih, kar bi unijo po brexitu lahko potegnilo iz kriz in težav. Ker je zaradi prepričljivega poraza socialdemokratov (SPD) v največji nemški zvezni deželi Severno Porenje-Westfalija zdaj nekoliko razbremenjena tudi nemška kanclerka Merklova, ki bi se že pred jesenskimi zveznimi parlamentarnimi volitvami lahko nekoliko bolj posvetila socialnim vprašanjem, v prid boljšemu sodelovanju med njo in že četrtim zaporednim francoskim predsednikom govori praktično vse. Razen denarja, okoli katerega pa se v Evropski uniji največkrat vse vrti. 

Evropa kot rešiteljica?

Tudi zato se v Berlinu po končanih francoskih volitvah nemški politiki z novim francoskim predsednikom in njegovimi načrti ukvarjajo najmanj tako intenzivno, kot se francoski. Strah, kaj bi za odnose med sosedama in za EU lahko pomenila izvolitev Marine le Pen, je pozabljen, v ospredje pa kljub izjemno prijaznim besedam, ki jih je Macronu med obiskom v Berlinu namenila kanclerka Merklova, silijo ugibanja, kaj je sploh mogoče pričakovati od novega predsednika, ki je politično precej nepopisan list.  Osrednji stavek, okoli katerega se vrti večina nemških ugibanj, je po pisanju Spiegla zapisan na 21. strani Macronovega volilnega programa, govori pa o tem, da je treba za rešitev evropskih problemov »investirati bistveno več, kot se investira danes«. Za kaj takega pa je po prepričanju novega francoskega predsednika nujen »samostojen proračun evrocone, ki bi ga sprejel ločeni parlament članic z evrom in bi ga uresničevala samostojni gospodarski oziroma finančni minister evrocone«. Manjka samo še skupna vlada evrocone, ki bi s skupnim denarjem reševala članice v težavah, kot se bojijo Nemci. Po njihovem naj bi namreč za vsem skupaj tičalo tisto, kar v Macronovem programu nikjer ni izrecno zapisano – evrske obveznice.

Kanclerka Merklova jih vse od začetka finančne krize odločno zavrača in jih, kot je že večkrat dejala, »nikoli ne bo pripravljena sprejeti«. Kajti jasno je, kaj bi to pomenilo. Nemčija, ki se je v kljub finančni krizi (v marsičem pa tudi zaradi nje) v EU močno okrepila in ji gre finančno izjemno dobro, bi se morala za uresničitev takih reformnih načrtov odreči svoji moči in velik del te svoje moči, predvsem pa proračunskega denarja, prepustiti Bruslju. To pa še zlasti v nemškem volilnem letu ni ravno popularen predlog. 

SPD bi bila boljši partner

Ideji o skupnem proračunu evrskih članic so zato bolj kot v nemški CDU naklonjeni v socialdemokratski stranki (SPD) kanclerskega kandidata in nekdanjega predsednika evropskega parlamenta Martina Schulza. Ta je pred kratkim sam govoril o tem, da bi morale evrske članice bistveno več denarja vreči v skupni lonec in potem iz njega financirati investicije, s katerimi bi znova zagnali povezavo. Predvsem bi bilo nujno investirati v evropske infrastrukturne projekte, kar od EU in zlasti od dobro stoječe Nemčije že nekaj časa zahtevata tudi  IMF in OECD. Pritiske na Nemčijo, naj se tako znebi bilančnih presežkov in pomaga zagnati nov vseevropski investicijski cikel, je pričakovati tudi na srečanju G7 v Bariju. Ker je ideji o enotnejši skupni »vladi« članic evrocone in o skupnem finančnem ministru načeloma naklonjen tudi nemški konservativni finančni minister Wolfgang  Schäuble (CDU), ki je že pred časom trdil, da je skupna valuta brez tega obsojena na propad, to verjetno pomeni, da Macronovi predlogi v Nemčiji vendarle niso tako neuresničljivi, kot je to videti za zdaj. Tudi če na nemških jesenskih parlamentarnih volitvah ne zmaga socialdemokrat Schulz, ki bi bil z Macronom veliko bolj kompatibilen, ampak se že četrti mandat posreči sedanji kanclerki Merklovi, možnosti obstajajo. Če nič drugega, se bodo stališča na obeh straneh Rena, tudi zato, ker EU sicer grozi razpad, še nekoliko obrusila, nenazadnje pa bo marsikaj  odvisno tudi od politične moči, ki jo utegnejo (ali pa ne) Macronu prinesti bližnje francoske parlamentarne volitve.

Najmanj do takrat, še bolj verjetno pa do nemških jesenskih zveznih parlamentarnih volitev, pa bodo reformni predlogi novega francoskega predsednika v Nemčiji sicer sprejeti prijazno in z nasmeški, vendar z najmanj dvema resnima zadržkoma. Prvi je formalen, češ da bi bilo za take reforme nujno spremeniti evropske pogodbe (za kar tudi v Franciji ni pravega navdušenja), drugi pa je že zdaj večkrat ponovljena razlaga, da se mora pred kakršnim koli reformiranje EU najprej korenito reformirati in postaviti na noge predvsem Francija sama. Šele potem se bo mogoče v EU enakopravneje pogovarjati o nujnih reformah povezave.