Meddržavni dogovor o pravični odškodnini žrtvam vojne v BiH očitno ostaja v čakalnici

Hrvaški državni vrh je le še enkrat več pokazal, da se izogiba spoštovanju sodb mednarodnih sodišč, če niso po njegovi meri in okusu.

Objavljeno
14. december 2017 16.39
Vili Einspieler
Vili Einspieler

Predlog združenj bošnjaških žrtev vojne v BiH, naj Hrvaška, Srbija in BiH skupaj ustanovijo sklad za izplačilo odškodnin, je pričakovano naletel na gluha ušesa. Pobudi so prisluhnile le nevladne organizacije, žrtve pa se bodo očitno morale zateči k tožbam.

Na napoved tožbe po haaški razsodbi v primeru Prlić in drugi se je prvi odzval predsedujoči predsedstva BiH in predsednik HDZBiH Dragan Ćović, ki je taboriščnike pozval, naj tožijo svojo državo, ne glede na to v katerem taborišču v BiH so bili. Po njegovem je bila vojna v BiH vgrajena v daytonski mirovni sporazum, BiH pa mora najti način, da pomaga vsem žrtvam, ne glede na to ali so Bošnjaki, Hrvati ali Srbi. Iz njegovih besed je mogoče sklepati, da je daytonska BiH utemeljena na zločinih.

Predsednik združenja taboriščnikov BiH Jasmin Mešković je pojasnil, da so ocenili, da je novembrska sodba haaškega sodišča šesterici bosanskih Hrvatov ugotovila odgovornost Hrvaške za dogodke med vojno v BiH. Ker se tudi Srbija ne sme izogniti odgovornosti za odškodnine žrtvam, se zavzemajo za meddržavni dogovor med BiH, Hrvaško in Srbijo o ustanovitvi sklada, ki bi kot najmanj boleč model vsem žrtvam vojne zagotovil pravično odškodnino. Napovedal je, da bo združenje sprožilo pobudo za regionalno konferenco, na kateri naj bi se tri države dogovorile za skupni odškodninski sklad. Po njegovem bi sklad za reparacijo pomenil tudi roko sprave.

Dogovor Hrvaške s Črno goro

Po navedbah Meškovića ne želijo škoditi ne hrvaški politiki ne državljanom Hrvaške, ki iz proračuna že pomaga delu žrtev hrvaške narodnosti v BiH v skladu s hrvaško ustavo in zakoni. Iz novega regionalnega sklada naj bi žrtve dobile odškodnino ne glede na njihovo nacionalnost. Ker njihova pobuda očitno ni naletela na podporo, se z odvetniki iz BiH in Hrvaške še posvetujejo, ali bodo šli v posamezne ali kolektivne tožbe. Končno odločitev o morebitnih tožbah proti Hrvaški, bodo sprejeli, ko bodo preučili celotno besedilo obsodbe proti šesterici bosanskih Hrvatov za vojne zločine nad Bošnjaki. Čeprav gledajo na tožbe kot na zadnjo možnost, so prepričani, da se nobena država ne bi smela izogniti svojemu delu odgovornosti.

Med nevladnimi organizacijami, ki podpirajo združenje taboriščnikjov BiH, se je na pobudo odzvala vodja zagrebškega centra za soočanje s preteklostjo Documente Vesna Teršelić, ki krivico za vojno v BiH pripisuje tedanjemu srbskemu in hrvaškemu vodstvu. Čeprav se je po obsodbi šesterice bosanskih Hrvatov pokazalo, da se ljudje še niso pripravljeni soočiti s preteklostjo, je Teršelićeva prepričana, da se bo politična napetost na Hrvaškem kmalu zmanjšala.

Ker je haaško sodišče ugotovilo, da so dejstva o zločinih med obleganjem Mostarja in v taboriščih Dretelj in Heliodrom zunaj utemeljenega suma, pričakuje od Hrvaške, da se bo začela pogovarjati z BiH o odškodnini. Po mnenju Teršelićeve je najbolj odgovoren za vojno v BiH nekdanji režim srbskega predsednika Slobodana Miloševića, objektivno odgovorna za hrvaško-bošnjaško vojno pa je napačna politika tedanjega hrvaškega predsednika Franja Tudžmana in predsednika Herceg-Bosne Mateja Bobana. Kot zgled za možno rešitev vidi v dogovoru Hrvaške in Črne gore, ki je odškodnino plačala s pomočjo pri obnovi in razvoju občine Konoval, ki jo je uničila in opustošila bivša JLA z izdatno pomočjo črnogorskih vojščakov. Državi sta dosegli dogovor o individualni odškodnini tudi za zločine storjene v Morinju.

Evropska pot BiH lahko še počaka

Najvplivnejši hrvaški politik v BiH Dragan Čović ima zaradi svojih stališč probleme tako v mednarodnih kontaktih kot v BiH. Bosanskim Hrvatom se je zameril, ker je molčal ob izreku prvostopenjske sodbe Ratku Mladiću. Po podatkih haaškega tožilstva je bilo med vojno v BiH ubitih 8.858 Hrvati, mnogi pa so še vedno pogrešani. Njihov politični voditelj žrtvam in njihovim družinam ni namenil niti besede. Čović se je spomnil na žrtve šele po obsodbi najvišjih vojaških voditeljev samooklicane Herceg-Bosne.

Cilj njegovega opozorila, da so bile žrtve zločinov tudi Hrvati, ni bila skrb za žrtve, temveč predvsem poskus relativizacije zločinov. To je razvidno tudi iz njegovih besed, da morajo kot del oblasti v BiH jasno povedati, da ima tudi zavzemanje za evropsko pot svojo ceno. Po njegovem lahko evropska pot še čaka, ker se je treba najprej izboriti za vse časne predstavnike HVO in hrvaškega naroda v BiH, do katerih je haaška obsodba šesterice bosanskih Hrvatov zločinska. Čović ni pojasnil, ali je priznanje zločinov, ki so jih storili posamezniki, cena, ki je bosanski Hrvati niso pripravljeni plačati. Čez noč se je spremenil iz zagovornika evropskih vrednot v politika lokalnega dometa.

Zgovorno je tudi ravnanje hrvaške predsednice Kolinde Grabar-Kitarović, ki je sporočila, da ne bo odvzela odlikovanj generalom, ki so bili obsojeni za vojne zločine. Kot je pojasnili, so gemerali dobili odlikovanja za obrambo pred velikosrbsko agresijo. Na vprašanje zakaj ni bila na komemoraciji Slobodanu Praljku, ki je v Haagu naredil samomor, je odgovorila, da se država vodi z razumom in ne s čustvi. Hrvaški državni vrh je le še enkrat več pokazal, da se izogiba spoštovanju sodb mednarodnih sodišč, če niso po njegovi meri in okusu.