Najprej avtonomija ... in predvsem drugačna Evropa

Politolog Thierry Dominici o čedalje več zahtevah po avtonomiji otoka lepote in političnem regionalizmu v Evropi.

Objavljeno
13. december 2017 08.15
Posodobljeno
13. december 2017 20.15
Mimi Podkrižnik
Mimi Podkrižnik

Zmeraj bolj socialno in nacionalno brbota, nemir po Evropi je vse večji. Več demokracije ne zahtevajo le Katalonci, ampak se dvigujejo tudi Baski, medtem pa hočejo avtonomijo tudi Korzičani. Stari sistem vidno odpoveduje, zato je čas za premisleke o drugačni Evropi, tudi o političnem regionalizmu.

V ponedeljek, ko so bili znani rezultati nedeljskih volitev na Korziki, na katerih so prepričljivo zmagali nacionalisti, smo na otok lepote poklicali politologa Thierryja Dominicija. Na njem se je rodil, v Bastii, potem pa, kot mnogi mladi otočani, odšel študirat v Bordeaux, kjer zdaj predava na univerzi. »Skala v morju«, kot opisuje svoje rojstno okolje socialno, politično in kulturno, ponuja bolj malo možnosti za osebni in profesionalni razcvet, zaradi česar se številni selijo v mikavnejšo celinsko Francijo. Koliko je zaviralne otoške zaostalosti, potrjuje tudi statistika: brezposelnost mladih je tako velika kot na Reunionu v čezmorski Franciji in za povrhu kar 14 odstotkov Korzičanov živi pod pragom revščine. Turizem jim ni v uteho, saj je množični in premalo donosen. Zato ne čudi, da so mnogi na volitvah protestno podprli nacionaliste in jih kar 48 odstotkov ni glasovalo.


Thierry Dominici. Foto: osebni arhiv

Prastara hrepenenja

Po Thierryju Dominiciju je Korzika otok z lastno kulturo, tradicijo in jezikom; identiteto torej. »Nekoč je že bila neodvisna: leta 1755 je bila ustanovljena korziška republika [Ko se je osamosvojila od Genove, se je obdržala do leta 1769]. Ta 'fenomen samostojnosti' je v ljudeh čutiti še danes, vtisnjen je v korziškega duha in imaginarij, v vsakdanjo govorico. Naj naveden primer: na otoku smo osnovali poseben krožek, poimenovan Presenza paolina [po Pascalu Paoliju, pobudniku korziške ustave, po kateri je vlada korziškega naroda leta 1755 dobila absolutno legitimnost in je otok postal suverena država]. Osmega decembra, ko praznujemo nacionalni praznik, smo povabili več univerzitetnikov, strokovnjakov, tudi evropskih in drugih, da bi razpravljali o tem, za kar se je zavzemal že Paoli in kar je ¬prispeval ...«

Njegovo delo spet odmeva vse močneje, ko je nedeljski drugi krog »teritorialnih volitev« prepričljivo dobila koalicija Pè a Corsica (Za Korziko), ki jo vodita avtonomist Gilles Simeoni, dosedanji predsednik korziške »vlade«, in independentist Jean-Guy Talamoni, ki je doslej predsedoval korziški skupščini. Volivci so zvezi namenili izjemnih 57 odstotkov. »Treba je biti natančen pri poimenovanju, kajti Francija, seveda, ni urejena federalno, zato ne kaže govoriti o korziški vladi, ampak o izvršilnem svetu, kakor tudi ne o poslancih, temveč o svetnikih. Četudi je politično delovanje na otoku nekako parlamentarno, so kompetence izvršilne oblasti omejene.« Da jih hočejo razširiti, so tokratni politični zmagovalci napovedovali že predvolilno in dali takoj po razglasitvi rezultatov jasno vedeti tudi Parizu, od koder so resda brž prejeli vljudnostne čestitke.

Pogovor, ne pogajanja

Toda korziški nacionalisti se hočejo resno pogovarjati z matico - o avtonomiji, ki naj bi jo nastavili v svojem mandatu, v treh letih, in jo dokončno vzpostavili v najmanj desetletju, ko bodo morda prešli v naslednjo fazo: proces samoodločbe na referendumu. »Tega dopušča ustavno pravo in bi mogoče lahko enkrat postal projekt celotne družbe, korziške in nacionalne. Na glasovanju, ki bi se ga udeležili vsi francoski volivci, bi potem odločili, ali je čas za odcepitev otoka. Za zdaj še nismo tam.« A posredno se hočejo nacionalisti tudi o tem pogajati že danes.

»Pogajati zame ni ustrezna beseda, kajti pogajanje je bilo nujno po 40 letih oboroženega konflikta«, od leta 2014 - ko neodvisnosti regije ne zahtevajo več z orožjem - pa se je treba predvsem »pogovarjati«. »Uradni Pariz bo moral z novo korziško večino sesti za skupno mizo k dialogu. Nujno bo razpravljati o tem, kako [1. januarja 2018] upravno vzpostaviti enotno teritorialno skupnost, in kazalo bo razmisliti o novih pristojnostih, tudi finančnih.« Recimo, ali mora nova teritorialna skupnost prevzeti nase gromozanski dolg dosedanjih dveh departmajev in stare teritorialne skupnosti, iz katerih bo nastala. »Kar 830 milijonov dolga pri 1,1-milijardnem proračunu ni mačji kašelj.«

Pa nasilje ...

Koliko Korzičane, o katerih se širijo klišeji, češ da so leni in nasilni, v resnici še naprej blokira nasilje, je pogosto vprašanje, sploh ob vzporednicah s Katalonijo, ki v prevratnem odmikanju od Španije poudarja svojo 'demokratičnost in miroljubnost'. »Od 23. junija 2014 na Korziki načeloma ni več nasilja oziroma ni več oboroženih skupin ...« Res pa imajo mnogi, ki živijo v celinski Franciji, in tudi drugi o otoku še naprej stereotipne predstave, pa naj gre za nasilje FLNC [Nacionalna osvobodilna fronta Korzike] ali za druge podobe iz preteklosti in književnosti, ko je bil, denimo v pisanju Prosperja Mériméeja, otok naslikan kot groba družba z vendeto in nemalo eksotičnosti. Ni več takšna, vztraja Dominici, čeprav ni mogoče zanikati, da tu in tam - temperament je pač strasten, mediteranski - odjekne bomba in da obračunavanja med tolpami še obstajajo ... A to da ni več nekdanji nacionalistični terorizem, kakor menda ni primerno govoriti niti o korziški mafiji, sploh ne v primerjavi z delovanjem mafije od Sicilije in Rusije do Japonske. Korziški nacionalizem da je v zadnjih letih popolnoma spremenil svoje delovišče, »postal je institucionalen«. In zdaj, očitno, prevladal.

Odziv Pariza

Bo uradni Pariz modro in v odnosu do korziške oblasti odprto privolil v demokratično umerjen dialog dveh kolikor toliko »enakovrednih« in, drugače od arogantnega Madrida do Katalonije, ne bo zapletel razmerja? Korzika na kratek rok, a že od leta 2010 in še preden se je nacionalizem institucionalno povzpel, zahteva troje simbolno ključnega: da tudi korzi¬ščina postane uradni jezik (Pariz jo blokira kot grožnjo in je ne razume kot obogatitev), amnestijo za »politične zapornike« in da se lahko do nepremičnin dokopljejo le tisti, ki dokazano stalno živijo in ustvarjajo na otoku več kot pet let. Na podlagi tega bodo nacionalisti pozneje zahtevali še več za svoj otok lepote, kjer živi 330.000 prebivalcev, poleti pa jih je s počitnikarji tri milijone.

»Ko Korzičani govorijo o avtonomiji, imajo v mislih politično in predvsem ekonomsko avtonomijo.« Za denar gre, kot vedno in povsod. »Močno je prepričanje, da samo avtonomija vodi v boljše ekonomske razmere, čeprav vemo, da ni eno in isto upati ali hrepeneti in potem imeti. Zato je bilo v nedeljo zvečer slišati: olala, kaj bomo pa zdaj?!« Četudi večinoma zatrjujejo, kot razlaga Dominici, da jih na poti razvoja blokira Pariz. »Ta je Korziko vedno dojemal kot kolonijo. Otočani imajo občutek, da so drugorazredni in da v vsem zamujajo: naj so to institucije ali storitve. Sploh po izgubi Alžirije se je francoska država malo zanimala za otok, od takrat pa je minilo že precej časa.«

Podobno v različnosti

Podobno kakor nacionalni in socialni nemiri po drugih koncih Evrope je po Thierryju Dominiciju (tudi) novo korziško realnost razumeti kot upor »proti staremu sistemu, ki odpoveduje ali je že mrtev«. Tradicionalno levo-desnega ideološkega razkola skorajda ni več, kar se je nazorno pokazalo na francoskih predsedniških in parlamentarnih volitvah in potrdilo zdaj na korziških. »Tisto, kar pomeni 'novinec' Emmanuel Macron v celotni Franciji, predstavlja Simeoni na Korziki. Volivci si pač želijo svežega vetra ...« Medtem hoče ambiciozni macronizem seči daleč, čez francoske okvire, »postati mehanik tega lepega evropskega avtomobila, ki se mu je pokvaril motor«.

Dotlej pa ni videti, da bi bila Evropska unija dorasla problemom, ki jo pretresajo bodisi na Škotskem, bodisi v Kataloniji, bodisi Baskiji, prav tako na Korziki in še kje. Primeri so različni, a na simbolni ravni podobni, »zato je pričakovati, da se bodo razpršena gibanja solidarnostno povezala, da si bomo Evropejci podali roke« ... »Zdaj imajo resda evropske vajeti v rokah tehnokrati, a upati je, da se bo EU demokratično spremenila, da bo bolj socialna, z manj razlikami med družbami in znotraj teh. Za nas, Evropejce, je najbrž najboljši stroj, ki si ga lahko zamislimo, zato moramo v danih okvirih ustvariti nov sistem.« In tako, recimo, poskrbeti, da v Romuniji ne bodo z evropskim denarjem obnavljali starih komunističnih spomenikov, ampak odpravljali revščino. »Če pa se motim v svojih predstavah o drugačni EU, res ne vem, čemu naj služi.«

Macronova evropska namera je zatorej prava in njegova vloga bo, pravi Dominici, ključna. Ob tem se mora francoski voditelj zavedati, da »Evropa ni samo Francija. Francozi si radi predstavljamo, da je povsod tako kot pri nas.« Ni. Hočeš nočeš bo moral macronizem tudi razumeti in priznati, da se po Evropi krepi politični regionalizem: regije zahtevajo čedalje več pristojnosti zase od okostenelih držav.