Tiskane izdaje
Zunanjepolitični komentator britanskega Guardiana ter raziskovalec in profesor na uglednih univerzah Oxford in Stanford je že v osemdesetih letih zaslovel z analizami dogajanja v srednji Evropi, zdaj pa kot »prepričan in pomemben angleški Evropejec in evropski Anglež«, kot so ga opisali podeljevalci, prejema najprestižnejše priznanje za dosežke pri spodbujanju evropskega združevanja. Garton Ash šteje Združeno kraljestvo k evropski skupnosti vrednot in je pomembno prispeval tudi k samorazumevanju Evrope, so dodali. »Bil je tudi proti brexitu in trpi zaradi referendumskega izida, a bi se rad še naprej zavzemal za povezave med Združenim kraljestvom in EU.«
Lani je Karlovo nagrado prejel papež Frančišek, pred njim voditelja EU Martin Schulz in Herman Van Rompuy, pa predsednica Litve Dalia Grybauskaitė, nemški finančni minister Wolfgang Schäuble, nekdanji predsednik Evropske centralne banke Jean-Claude Trichet in kanclerka Angela Merkel. Med prejšnjimi prejemniki so tudi sedanji predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker, papež Janez Pavel II., nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton, nekdanji britanski premier Tony Blair, skupna evropska valuta in zgodovinska voditelja Nemčije in Francije, François Mitterrand in Helmut Kohl, pa ustanovitelji Robert Schuman, Jean Monnet, Alcide de Gasperi in Konrad Adenauer ter podporniki kot Winston Churchill, George C. Marshall in Henry Kissinger.
»Rezultat ni bil neizogiben«
Podelitev Karlove nagrade Timothyju Gartonu Ashu je tesno povezana z britanskim referendumom o izstopu iz EU. »Zame, angleškega Evropejca, je to največji poraz mojega političnega življenja,« je po lanskem referendumu v Guardianu zapisal Garton Ash. Velika Britanija ne more zapustiti Evrope, tako kot Piccadilly Circus ne more zapustiti Londona, je nadaljeval. »Evropa je, kjer smo in kjer bomo ostali. Velika Britanija je bila vedno evropska država, njena usoda je bila neločljivo povezana z usodo celine in tako bo vedno.« Če bi se le trije odstotki od 33 milijonov Britancev odločili drugače, bi ostali, je opozoril. »Rezultat še zdaleč ni bil neizogiben, samo smrt je.«
Biti na otoku je drugače, a geografija ni usoda, je spomnil na stoletja po invaziji Normanov, ko so angleški vladarji ohranjali svoja posestva na drugi strani Rokavskega preliva. A vendarle prevlada tudi druga zgodovina: ko evropska zakonodaja nadomesti britansko, še vedno odmevata razkol Henrika VIII. z Rimom v 16. stoletju in razvoj parlamentarizma po 17., Nemčija pa je že od časov Svetega rimskega cesarstva navajena na različne oblasti hkrati. »S svojo državo blaginje in nacionalnim sistemom zdravstva po letu 1945 je tudi Velika Britanija značilna evropska država. Tudi vse druge evropske države imajo zapletene in včasih slabe odnose z idejo Evrope in nepopolno realnostjo Evropske unije.«
Zgodovinar in pisatelj Timothy Garton Ash, je prejemnik letošnje mednarodne Karlove nagrade za združevanje Evrope. Foto: AFP
Ni vse zlato, kar se sveti
Velika Britanija v nasprotju z večino evropskih držav na svojem ozemlju res ni občutila drugih odločilnih izkušenj 20. stoletja, kot so vojne, porazi, okupacije ter fašistična in komunistična diktatura, je nadaljeval, Evropski gospodarski skupnosti se je v zgodnjih sedemdesetih letih pridružila zaradi gospodarskega in političnega zatona. »Velika Britanija je bila, če smo malce nesramni, prijateljica le za dobre čase.« Že v času nemškega združevanja naj bi premierka Margaret Thatcher dvomila o evropskem združevanju, ta njena dediščina pa je navdihovala generacije evroskeptikov. »Nekoč smo vodili največji imperij, kar jih je kdaj videl svet, ali res ne bomo zmogli sklepati trgovinskih sporazumov?« je navedel prav tako nekdanjega novinarja in zdaj zunanjega ministra Borisa Johnsona – in poudaril vlogo rumenega tiska pri odločitvi za brexit.
A to ne pojasni vsega nasprotovanja, dodati je treba »prehitro, slabo utemeljeno« odločitev za skupno evropsko valuto, v katero sta Nemčijo v zameno za združitev prisilili Francija in Italija, sprejetje revnih vzhodnoevropskih držav po padcu komunizma s svobodo gibanja vred »in globalizacijo s svojimi spektakularnimi zmagovalci in številnimi poraženci«. Timothy Garton Ash je parafraziral »velikega angleškega Evropejca« Winstona Churchilla, da je Evropa, kakršno imamo, najslabša možna – razen vseh prejšnjih.
In res: če je finančna kriza razkrila strukturne pomanjkljivosti evrskega območja, sedem let kasneje vsa evrska gospodarstva vendarle zaznavajo rast, Velika Britanija pa mora po prvih okrevanjih, ki jih je prinesel padec vrednosti funta, šele prepričati, da ji bo samostojna pot prinesla večje blagostanje. Zadnji teroristični napadi kažejo, da tudi varnostni izzivi ne bodo nič manjši. Bo letošnji Karlov nagrajenec prepričal kakšnega sodržavljana, da Evropa potrebuje Združeno kraljestvo in Združeno kraljestvo Evropo?
