Največja levosredinska stranka Nemčije je na volitvah v bundestag konec septembra prejela komaj 20,5 odstotka glasov in kanclerski kandidat Martin Schulz je skupaj z nekaterimi drugimi voditelji stranke še na isti večer razglasil odhod v opozicijo z argumentom, da so volivci kaznovali vso veliko koalicijo Angele Merkel. Res so zaradi begunske krize najslabše rezultate po letu 1949 zabeležili tudi pri CDU in CSU, a je to samo še otežilo socialdemokratske načrte celjenja političnih ran v opoziciji. Ko je propadlo sondiranje terena za »jamajško« koalicijo med CDU/CSU, liberalci in zelenimi, jih je dolgoletni socialdemokratski prvak Frank-Walter Steinmeier, zdaj predsednik države, začel prepričevati v novo veliko koalicijo med CDU/CSU in SPD.
Steinmeier skupaj z drugimi zagovorniki ponovnega vladnega sodelovanja socialdemokratov in konservativcev verjame, da med predstavljanjem daljnosežnih reformnih predlogov za evrsko območje in EU v Parizu in Bruslju politično stabilnost potrebuje tudi Nemčija, toda ali jo bo z novo veliko koalicijo res dobila? Z obtoževanjem Angele Merkel socialdemokrati potiskajo ob stran lastno krivdo za nepriljubljenost med volivci, a vendarle drži, da so v minulih štirih letih uveljavili vrsto svojih predlogov od najnižje zajamčene plače do upokojevanja pri 63. letih za tiste z dovolj dolgim delovnim stažem, pa so se na volitvah vseeno odrezali veliko slabše od CSU/CSU.
Schulz je med pogoji omenil investicije v izobraževanje, nego starejših, varnost delovnih razmerij, podporo družinam, zagotovitev vsem dostopnih najemnin, pomoč občinam in evropske reforme v skladu s predlogi francoskega predsednika Emmanuela Macrona.