Tiskane izdaje
Devet mesecev po britanskem referendumu je padla še zadnja zakonodajna ovira, ki je vladi Therese May preprečevala začetek izstopnih pogajanj iz EU. Parlament je sinoči potrdil zakon o uveljavitvi 50. člena lizbonske pogodbe, s tem pa se je tudi končalo najbolj predvidljivo poglavje brexita.
Poskusi spreminjanja zakona, ki ima skupaj le 137 besed, so bili neuspešni. Na zakon je bilo v obeh domovih v zadnjih dveh mesecih vloženih na desetine dopolnil, v katerih so poslanci zahtevali vse, od novega referenduma o članstvu v EU in posebnega statusa za Škotsko do enostranskega zagotavljanja pravic evropskim državljanom, ki živijo na Otoku, ter zagotovilo, da bo parlament imel zadnjo besedo pri potrjevanju kakršnegakoli dogovora, doseženega z Unijo.
Brez popuščanja
Vlada se je nenehno zavedala cene, ki bi jo povzročilo poseganje parlamenta v zakonsko podlago za začetek procesa izstopa države iz EU. Ves čas njegovega sprejemanja se je zato trudila dokazati, da njegovo sprejemanje ni nič drugega kot formalnost, s katero poslanci zgolj potrjujejo odločitev, ki so jo ljudje sprejeli na referendumu.
»Ni ne prvi ne zadnji korak v tem dolgem procesu izstopanja države iz EU,« je pred začetkom včerajšnje razprave zatrjeval minister za brexit David Davis. »Ta se bo nadaljeval s sprejemanjem novih zakonov, povezanih z brexitom, pri vseh pa bo parlament imel pomembno vlogo,« je pojasnil.
Med svojim nastopom pred poslanci je spet poudaril pomembnost fleksibilnosti v pogajanjih. Pogoji, ki so jih nekateri poslanci zahtevali v zameno za svoj glas, so bili za vlado nesprejemljivi, saj bi še pred uveljavitvijo 50. člena omejili njen manevrski prostor, s tem pa ogrozili njena pogajalska izhodišča. Davis ni želel popustiti pri nobenem od dopolnil, ki ju je potrdila lordska zbornica.
Poslance je še enkrat spomnil na glavni namen zakona in jih opozoril pred postavljanjem nepotrebnih zahtev. »V pogajanja ne moremo stopiti z zvezanimi rokami,« je dejal. Ustavil se je tudi pri vprašanju pravic evropskih državljanov, pri čemer je poudaril, da vlada čuti moralno odgovornost, da ustrezno poskrbi tudi zanje.
Ministrova zagotovila se niti najmanj niso približala tistim, ki jih je želel slišati znaten del poslancev. Predstavniki opozicije, na čelu z ministrom za brexit v senci Keirom Starmerjem, so opozorili, da vladne obljube in lepe besede niso vredne nič, dokler niso zapisane v zakonu. »Ali smo res pripravljeni pogajati o skupini ljudi, ki tu živi?« se je vprašal član laburistov, prepričan, da ne gre zgolj za vprašanja načela, ampak tudi strategije. »Pogajanja bi se v tem primeru začela v precej boljšem ozračju,« je še poudaril Starmer.
Veliko neznank
Tako kot pri vseh prejšnjih glasovanjih je tudi pri včerajšnjem na koncu štelo razmerje moči v poslanskih klopeh. Spodnji dom parlamenta je s prepričljivo večino zavrnil obe dopolnili in dokončno potrdil zakon v njegovi prvotni obliki. Takoj za tem je vodja laburistov v zgornjem domu Angela Smith sporočila, da stranka ne bo več ovirala sprejemanja zakona, tako kot je to storila med njegovim prvim branjem, saj da to zdaj ne bi bilo več smiselno. S tem je postalo jasno, da bo zakon potrjen tudi v lordski zbornici.
Z glasovanjem v parlamentu se je verjetno končalo najbolj predvidljivo poglavje izstopnega procesa. Od tu je vse bolj ali manj prepuščeno interpretaciji. Z zavedanjem, da brexita ni več mogoče preprečiti, se bo pozornost britanske in evropske politike po pričakovanjih premaknila v prihodnost, k vzpostavljanju novih medsebojnih odnosov. Kako gladko bo to potekalo, je vprašanje za milijon evrov. Neznank je veliko, ena največjih za Združeno kraljestvo je povezana z njegovo notranjo stabilnostjo. Škotska je včeraj naredila prvi korak v smeri razpisa novega referenduma o neodvisnosti, ki ga nameravajo škotski nacionalisti izvesti v drugi polovici leta 2018 oziroma spomladi leta 2019, v času sklepnega dela pogajanj o brexitu. Če se njihovi načrti uresničijo, bo brexit dobil nov, potencialno eksploziven zaplet.
