Ni miru v levosredinski stranki

Po odstopu Martina Schulza bi SPD po nekaterih anketah dobila komaj 16,5 odstotka glasov.
Objavljeno
13. februar 2018 21.59
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin

Berlin – Obračuni v vodstvu socialdemokratov se nadaljujejo. Parlamentarno voditeljico Andreo Nahles bodo na aprilskem kongresu predlagali tudi za predsednico stranke, SPD pa bo do tedaj vodil hamburški župan in kandidat za novega finančnega ministra Olaf Scholz.

Andrea Nahles bo po aprilu morda res prva ženska na čelu več kot 150 let stare SPD, a si je parlamentarna prvakinja ta dosežek najbrž predstavljala manj sporno, potem ko je januarja z ognjevitim govorom rešila koalicijska pogajanja s CDU/CSU. Neuspešni kanclerski kandidat Martin Schulz, ki so mu tedaj prisluhnili le še redki tovariši, se je medtem umaknil z vseh položajev, članstvo pa zdaj ne prizanaša z jezo niti Andrei Nahles, ki jo je Schulz predlagal za naslednico. Kot ministrica za delo in socialo je z najnižjo zajamčeno plačo, zgodnjim upokojevanjem za ljudi z dovolj dolgo delovno dobo in podobnimi ukrepi v prejšnji veliki koaliciji dosegla številne uspehe za svojo stranko, a je tudi stopila na veliko žuljev.

Nekateri so zatrdili, da so to predvsem proceduralni spori, a se v Nemčiji mnogi sprašujejo, kaj se dogaja z levosredinsko stranko, ki je v minulem poldrugem desetletju odločilno prispevala k blagostanju in stabilnosti osrednje evropske države. Dejstvo je, da so kljub ogromnim zaslugam ostali globoko razklani celo ob lastnih uspehih, potem ko je prav njihov kancler Gerhard Schröder rešil Nemčijo pred množično selitvijo delovnih mest v tedaj radikalno cenejši vzhodno Evropo in Azijo. Schröderju so spodmaknili tla pod nogami njegovi in od tedaj si v stranki prizadevajo odpraviti številne postavke reform trga delovne sile in drugega, ki jih je uveljavil »tovariš šefov«.

Andrea Nahles bo po aprilu morda res prva ženska na čelu več kot 150 let stare SPD, a si je parlamentarna prvakinja ta dosežek najbrž predstavljala manj sporno, potem ko je januarja z ognjevitim govorom rešila koalicijska pogajanja s CDU/CSU. Foto: Markus Schreiber/AP

Bojni klic

V zadnji veliki koaliciji je tudi kanclerka presodila, da so se časi spremenili in lahko nemški delavci ter upokojenci uživajo sadove solidne gospodarske rasti, še več so jim jih namenili v zadnji koalicijski pogodbi. Za socialdemokratske upornike tudi to ni dovolj. Prepričani, da v političnem zakonu s krščanskodemokratsko prvakinjo le izgubljajo, nekateri z bojnim klicem #NoGroKo ('ne za veliko koalicijo') spodkopavajo vse, kar so v minulih mesecih dosegli njihovi prvaki. Uporniki s predsednikom podmladka Jusos Kevinom Kühnertom na čelu kažejo s prstom na javnomnenjske raziskave in te jim res ne kažejo lepe podobe. Agencija Insa daje SPD le poldrugi odstotek več od nacionalistične Alternative za Nemčijo (AfD), strašila vseh sredinskih strank države. Po tej razi­skavi, objavljeni v časopisu Bild, bi socialdemokrati ta čas prejeli le 16,5 odstotka glasov, medtem ko bi AfD dosegla 15 odstotkov.

Manj kot 30 odstotkov bi ta čas dobila tudi konservativna unija CDU/CSU, a v SPD mnogi verjamejo, da jim gre za preživetje. Ker menijo, da se dolgoletna kanclerka kiti z njihovimi uspehi, zahtevajo tisto, kar je takoj po velikem porazu na septembrskih volitvah obljubil tudi Martin Schulz: odhod v opozicijo. Kevin Kühnert in njegovi somišljeniki se v evropski soseščini ne zgledujejo niti po francoskem levosredinskem predsedniku Emmanuelu Macronu, ki je bil za Schulza eden od pomembnih razlogov za spremembo mnenja o sodelovanju v vladi. Če so socialdemokratske »realiste« navdušili obeti »pravičnejše« Evrope v Macronovih programih, nemški skrajni levici niso všeč niti tržne reforme francoskega predsednika.

Corbynov zgled

Videti je, da se Kühnert in njegovi bolj zgledujejo po britanskem laburistu Jeremyju Corbynu, ki je s političnimi, gospodarskimi in socialnimi programi na lanskih parlamentarnih volitvah odvzel absolutno večino konservativni premierki Theresi May, Corbyna so množično podprli mladi, saj je na zadnjih volitvah zanj glasovalo kar 70 odstotkov volivcev, starih od 18 do 24 let. Na nemške mlade s kampanjo #NoGroKo cilja tudi komaj 28-letni Kühnert, pa čeprav je morda veliko mladih Britancev podprlo Corbyna tudi zaradi razočaranja nad zavzemanjem nacionalistične in sredinske desnice za brexit.

Nemški nacionalizem bolj opredeljuje begunska kriza in kritiki očitajo socialdemokratski levici, da z zahtevami po širitvi pravice do azila spodkopava možnosti sredinskih strank za prevlado v nemškem političnem prostoru. Kljub vzponu nacionalistične Alternative za Nemčijo, ki se je povzpela na položaj tretje parlamentarne stranke prav na zadnjem begunskem valu, socialdemokratski uporniki niso soglasni. Vidijo, koliko evropskih socialističnih strank je le še senca stare veličine, in hočejo narediti vse, da takšna usoda ne bi doletela tudi najstarejše nemške demokratične stranke. A še niso prepričljivo odgovorili na vprašanje, zakaj je v skoraj štirih desetletjih med socialdemokrati na volitvah zmagal le Gerhard Schröder. Do konca redakcije ni bilo jasno niti, kaj bo s Schröderjevim varovancem in dosedanjim zunanjim ministrom Sigmarjem Gabrielom. Ta bi na vsak način rad ostal na čelu Auswärtiges Amta, verjetna nova predsednica SPD Andrea Nahles pa je bila med tistimi, ki so položaj vodje nemške diplomacije vsaj za nekaj ur raje dodelili Schulzu. S tem so povzročili kaos, v katerem se zdaj utaplja SPD.