Obletnica Srebrenice: iskanje sočutja ni rešitev, nujen je korak naprej

Skupna ugotovitev pogovora z dvema preživelima genocida v Srebrenici je bila, da Hasan Hasanović in Almasa Salihović ne želita, da v njiju vidijo le žrtvi, ki se smilita sami sebi. Svoji pretresljivi zgodbi sta izpovedala na otvoritvi spominskega projekta ob 20. obletnici genocida z naslovom 8372 živih spominov.

Spominski projekt sta pripravili nevladni organizaciji Averroes in Pogreb ni tabu, častni pokrovitelj pa je predsednik republike Borut Pahor. Na sprejemu za preživela iz Srebrenice je Pahor menil, da je naša skupna dolžnost, da drug druge in same sebe vedno znova spomnimo, kam lahko pripelje že najmanjša nestrpnost. Poudaril je, da je v našem skupnem interesu, da ohranimo spomin na ta simbol groze v novejši zgodovini Evrope, da se tako spomnimo in opomnimo, da so tragedije bližje, kot si lahko predstavljamo.

Bošnjaki se predstavljajo kot žrtve

Almasa Salihović iz mesteca Skejići, ki je 22 kilometrov oddaljeno od Srebrenice, je povedala, da se kot osemletni otrok ni zavedala nevarnosti, v kateri so bili v Srebrenici. Spominja se nepopisne gneče, ko je poleg tovarne akumulatorjev v Potočarih stala z mamo in bratom ter sestro in čakala, da jih avtobus odpelje na varno. Z avtobusom so jih res prepeljali v Kladanj. Drugega, 17-letnega brata, ki je bil skupaj z drugo sestro v tovarni akumulatorjev, pa ni nikoli več videla, saj so ga od sestre ločili na avtobusu, rekoč, da bo prišel z drugim. Leta 2008 so pokopali njegove posmrtne ostanke v Potočarih. V sekundarni grobnici v Čančarih pri Zvorniku so jih našli samo 30 odstotkov. Pobiti so bili tudi številni drugi moški člani družine. Leta 2005 se je njena družina vrnila v svojo vas, kjer so jim obnovili hišo. Danes je to mesto ločeno od občine in v njem živita samo dve družini.

Svoje mnenje o Srebrenici si je Salihovićeva ustvarila, ko je začela odraščati in misliti z lastno glavo. Ko je bila še otrok, se je počutila kot brez lastne identitete, v srednji šoli pa si je začela zastavljati poglobljena vprašanja, kot na primer: kako in zakaj se je zgodil pokol v Srebrenici? Salihovićeva je danes razočarana, ker tisti, ki so odšli v iskanju boljšega življenja v diasporo, razmišljajo samo o tem, da so imeli srečo, ker so šli, medtem ko tisti, ki so ostali, sledijo le svojim ozkim interesom. Po njenih besedah so najmanj zaščiteni povratniki. Nihče v državi si ne prizadeva, da bi se ljudje vrnili na svoje domove.

Kot še pripoveduje Salihovićeva, se ljudje smilijo sami sebi, ničesar pa ne naredijo, da bi si izboljšali lastno življenje. V politiki in med ljudmi manjka iskrenosti. Čeprav je Salihovićevi težko, ko se spominja brata, ki ga je izgubila v pokolu v Srebrenici, ne želi, da nanjo gledajo kot na žrtev. Srebrenica jo je naredila za močnejšo osebnost, tako psihično kot fizično. Čeprav ni dvoma, kdo je bil največja žrtev, se njen narod svetu predstavlja kot žrtev, ne prizadeva pa si narediti koraka naprej in tudi tako pokazati, da ni uspel načrt, da bi jih etnično očistili. Po njenem iskanje sočutja ni rešitev. Zato nima rada, da se smili ljudem, ker je iz Srebrenice, čeprav je na genocid treba opozarjati, da se ne bi nikoli več ponovil. Sklenila je z besedami, da je Srebrenica v BiH pomembna med volitvami ali 11. julija, ko je spominska slovesnost v Potočarih, drugače pa tujci namenjajo več pozornosti grozovitemu genocidu kot njen lastni narod.

Šest dni z mrtvim bratom na ramenih

Hasan Hasanović, ki je bil 21-letni vojak, ko je v Srebrenici izgubil dva brata, je izpostavil, da je Slovenija prva država, ki je izven 11. julija, ki ga je evropski parlament pred šestimi leti razglasil za evropski dan spomina na žrtve genocida v Srebrenici, obeležila spomin na Srebrenico. Izrazil je hvaležnost v imenu naroda BiH in Srebrenice. Povedal je še, da zunaj BiH prvič javno govori o teh dogodkih, pri čemer je izpostavil, da se je treba genocida v Srebrenici spominjati, da se ne bi ponovil.

Hasanović je povedal, kako je svojega ranjenega brata 20 kilometrov nosil skozi gozdove smrti do svobodnega ozemlja, potem ko sta bila oba ranjena v eksploziji protipehotne mine. Hasanov brat je v njegovem naročju umrl natanko devet ur za tem, ko sta bila ranjena. Pot z ranjenim bratom je bila dolga 20 km in je trajala 6 dni. Po njegovih besedah je bilo bratovo truplo edino, ki so ga iz Srebrenice prinesli na svobodno ozemlje in je sedaj, tako kot posmrtni ostanki njegove drugega brata, pokopano v spominskem centru Potočari.

Kot je še izpovedal Hasanović, je razmišljal, kako in kaj bo povedal svoji mami, kje sta njegova dva brata. To je bila njegova največja skrb. Smrt dveh mlajših sinov bo dokončno strlo njeno že tako strto srce. Hasan je mlajšega brata Hajra že pustil v srebreniških gozdovih in v kolikor pusti tudi Hasiba, materi ne bo ostalo več nič od življenja. Odločil se je, da bo Hasibovo telo nesel in ga ne bo zapustil, čeprav lahko zaradi te odločitve tudi sam izgubi življenje.

Beli cvet kot simbol miru in ljubezni

V Srebrenico se je zateklo skoraj 30.000 Bošnjakov iz celotne BiH, ko so jo ZN aprila 1993 razglasili za varovano območje. Vojska bosanskih Srbov pod poveljstvom generalov Krstića in Mladića je kljub temu izvedla ofenzivo na mesto. Padcu Srebrenice je sledil najhujši pokol v Evropi po drugi svetovni vojni, haaški sodišči pa sta ga označili za genocid. Vojaki bosanskih Srbov so po zavzetju Srebrenice bošnjaške moške in dečke ločili od družin, postrelili in zakopali v množična grobišča, trupla pa kasneje medsebojno premeščali. Še do danes tako niso uspeli najti in dostojno pokopati vseh žrtev, saj jih več kot 2000 še niso identificirali.

Azemina Ahmed Begovič iz nevladnega društva Gračaniško Keranje, ki združuje matere in sestre žrtev pokola, ki kvačkajo simbol genocida v Srebrenici – beli cvet z enajstimi belimi cvetnimi listi in zelenim krožcem – je poudarila, da cvet ni le simbol Srebrenice, temveč tudi drugih krajev v BiH, ki jih je obeležil genocid. Cvet je izpostavila kot simbol miru, ljubezni in želje, da se kaj takega nikoli več ne ponovi. Največji potujoči cvet iz Srebrenice bo potoval tudi po vsej Sloveniji.