Plinovod, ki razdvaja Evropo

Velika dilema, ali orjaški energetski projekt med Rusijo in Nemčijo ne postavlja EU kot celote v slabši položaj.

Objavljeno
09. julij 2017 19.54
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj
Bruselj – Plinovod Severni tok, ki pod Baltskim morjem neposredno povezuje Rusijo in Nemčijo, že dolga leta povzroča razprave o njegovi smotrnosti in geostrateški vlogi, predvsem v škodo vzhodnega krila Unije.

Projekt, ki sta ga v prvi polovici prejšnjega desetletja zasnovala ruski predsednik Vladimir Putin in takratni nemški kancler Gerhard Schröder, je v pogonu že od leta 2011. Nov razlog za veliko nezadovoljstvo je uresničevanje načrta o njegovi podvojitvi, gradnji Severnega toka 2. Okoli ducat bolj vzhodnih članic s Poljsko na čelu je nezadovoljnih s projektom, češ da se bo z njim (v nasprotju s ciljem EU o diverzifikaciji preskrbe) še povečala energetska odvisnost od Rusije. Prepričane so, da bi se z Moskvo morala pogajati o plinovodu evropska komisija, ki ima tudi takšne želje.

Logika Bruslja je bila vedno – tudi pred časom v intervjuju podpredsednika evropske komisije za energetsko unijo Maroša Šefčoviča za Delo –, da v takšnih velikih projektih sploh ni prave logike. Že obstoječe zmogljivosti Severnega toka, denimo, sploh niso izkoriščene. Primerjave z Južnim tokom, ki se mu je Gazprom odpovedal, ker je Bruselj zahteval spoštovanje energetske zakonodaje EU, niso najbolj upravičene. Razlika je, da Severni tok ne poteka po kopnem, marveč po morju, kjer veljajo drugačna pravila in evropska komisija skoraj nima pristojnosti za obravnavo skladnosti s predpisi EU.

Logika brez prave logike

Ministri za energetiko so pred dnevi v Luxembourgu razpravljali o želji, da bi se z Rusijo pogajal Bruselj. Za pogajanja bi potreboval mandat članic. Tema pogovorov Bruslja z Moskvo naj bi bili pravni pogoji za plinovod. V okviru energetske zakonodaje EU mora, denimo, na plinovodih biti načeloma zagotovljen dostop za druge ponudnike. Po drugi strani so sodelujoči v projektu Severni tok 2 prepričani, da zadoščajo postopki pridobivanja dovoljenj v Nemčiji, Rusiji in nekaj članicah ob Baltiku. Cevi bodo položene v danskih, finskih in švedskih vodah ali izključnih ekonomskih conah.

Skoraj polovica vrednosti ruskega izvoza je prodaja nafte in plina. EU okoli tretjino vsega plina dobavlja iz Rusije. Putin je že v času Schröderja obljubljal, da bo Nemčija vozlišče za distribucijo ruskega plina po Evropi. V Nemčiji so doslej – tako kanclerka Angela Merkel kot tudi vodja diplomacije Sigmar Gabriel, ki je ravnal enako že v obdobju, ko je bil gospodarski minister – razglašali Severni tok 2 za projekt, ki zadeva podjetja, in ne politike. Sam cilj energetske unije, ki je bil odgovor na preveliko odvisnost od Rusije, je večja raznovrstnost virov in poti preskrbe.

Vse skupaj še bolj zapleta položaj Ukrajine, ki bi s širjenjem Severnega toka izgubila vlogo glavne tranzitne države. Poleg tega bi ostala brez pristojbin za tranzit in bi se znašla v še globljih finančnih težavah. V EU v okviru energetske unije raje kot o širjenju plinovodov iz Rusije razmišljajo o drugih poteh, denimo o tako imenovanem Južnem koridorju za dobavo plina iz kaspijskega bazena. Več plina bi se lahko pretakalo proti Evropi iz severne Afrike. Upanje so terminali za utekočinjeni plin. Litva naj bi se po svojem terminalu – tako kot že Poljska – poleti začela oskrbovati z njim iz ZDA.

Ameriške sankcije

Še bolj se je položaj zapletel, ker je Washington v okviru sankcij proti Rusiji zagrozili podjetjem, ki sofinancirajo ruske energetske projekte. Zaradi tega sta Berlin in Dunaj odločno protestirala in Washingtonu navrgla, da poskuša s takšnim ravnanjem zagotoviti svojim energetskim podjetjem boljši položaj na evropskem trgu. Projekt Severnega toka 2 je vreden 9,5 milijarde evrov. Cevi naj bi začeli postavljati prihodnje leto, dela pa naj bi bila končana do leta 2020. V projektu ob Gazpromu sodelujejo še podjetja iz EU: Wintershall, Shell, Uniper (nekdanji E.on), OMV in Engie.

Tudi strokovnjak Georg Zachmann iz bruseljskega možganskega trusta Bruegel v svoji analizi opozarja na velika tveganja Severnega toka. Njegove slabosti, predvsem destabilizacija evropskega energetskega sodelovanja pa tudi čezmeren vpliv Gazproma v Srednji in Vzhodni Evropi, so v primerjavi s koristmi Nemčije in poslovnimi interesi nemških podjetij prevelike. Med drugim bi nov plinovod omogočil Gazpromu, da na severozahodu Evrope z nižjimi cenami konkurira utekočinjenemu plinu in po drugi strani zahteva višje cene na vzhodu in jugovzhodu Evrope.