Pravne in politične implikacije sodbe haaškega sodišča

Namen mednarodnih kazenskih sodišč je zadoščenje žrtvam za storjena hudodelstva in opomin prihodnjim generacijam.

Objavljeno
09. december 2017 07.00
Posodobljeno
09. december 2017 07.00
Marko Rakovec
Marko Rakovec

V sodbi prizivnega sodišča Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo je bila v primeru Prlić in ostali večinoma potrjena prvostopenjska obsodba za storjena mednarodna hudodelstva. V njej je bil naveden tudi tedanji hrvaški politični vrh s predsednikom Franjom Tuđmanom na čelu kot del skupnega hudodelskega podviga (angl. Joint Criminal Enterprise – JCE), katerega skupni cilj je bil ustvariti hrvaško entiteto v BiH, ki bi omogočala združitev hrvaškega naroda.

Po definiciji je skupni hudodelski podvig institut mednarodnega kazenskega prava za ugotavljanje individualne kazenske odgovornosti. Statut haaškega sodišča ga neposredno ne omenja. Tožilstvo ga je uporabilo na podlagi običajnega mednarodnega prava, saj je bil ta institut uporabljen v nürnberških procesih. Gre za kazenskopravni institut anglosaškega prava, ki so ga na haaškem sodišču prvič uporabili v obtožnici zoper Slobodana Miloševića. Sodišče se je v kasnejših postopkih večkrat podrobno ukvarjalo z JCE in institut podrobno obrazložilo v primeru Tadić, nato pa še predvsem v primerih Brđanina in Krajišnika.

V teh sodbah je haaško sodišče opredelilo tri kategorije JCE, in sicer osnovni, sistematični in razširjeni podvig. V okviru osnovnega podviga mora imeti obtoženi naklep za storitev hudodelstev kot tudi za sodelovanje v skupnem cilju ali načrtu. V okviru sistematičnega podviga mora obtoženi osebno vedeti za organiziran hudodelski sistem in imeti mora naklep za spodbujanje in pomoč pri uresničevanju hudodelskega cilja tega sistema. Razširjeni podvig določa, da je obtoženi odgovoren za hudodelstva, ki so zunaj hudodelskega načrta, če okoliščine dokazujejo, da je bilo mogoče predvideti, da bo hudodelstvo storil eden ali več članov skupnega hudodelskega podviga, in je obtoženi tveganje zavestno sprejel.

Potrditev obsodbe hercegovske šesterice izrecno določa, da so obsojenci delovali in se medsebojno usklajevali v okviru osnovnega podviga, ki so ga poleg obsojene šesterice sestavljali tudi takratni predsednik Hrvaške Franjo Tuđman, obrambni minister Gojko Šušak, načelnik generalštaba Janko Bobetko in prvi predsednik Republike Herceg-Bosne Mate Boban. Vendar je treba poudariti, da sodba omenjenih članov JCE ni obsodila. Obsojeni so bili zgolj Prlić in ostali, ki so bili tedanji nosilci funkcij Republike Herceg-Bosne, in sicer Jadranko Prlić, predsednik vlade, Bruno Stojić, obrambni minister, Valentin Čorić, notranji minister, Slobodan Praljak in Milivoj Petković, načelnika generalštaba, ter Berislav Pusić, poveljnik v vojaški policiji, odgovoren za pridržanje in izmenjavo zapornikov. Po mnenju sodišča so omenjene osebe v obdobju od sredine januarja 1993 do aprila 1994 vzpostavile sistem za deportacijo muslimanskega prebivalstva z ozemlja Herceg-Bosne z namenom etničnega čiščenja, v okviru katerega so bila storjena tudi številna hudodelstva zoper več kot tisoč žrtev (hudodelstva zoper človečnost in vojna hudodelstva).

Navedena ugotovitev sodišča je naletela na burne odzive na Hrvaškem, čeprav je bila potrditev prvostopenjske sodbe iz leta 2013 pričakovana, a je na Hrvaškem obstajalo upanje, da bo JCE na prizivni stopnji ukinjen. Zagreb je skušal večkrat posredovati v postopku kot prijatelj sodišča (amicus curiae), vendar je bil zavrnjen. Dokaze so v postopku lahko predložili le tožilstvo in obramba. Odziv hrvaške politike je bil še toliko močnejši, ker je bila sodba izrečena le teden dni po prvostopenjski obsodbi Ratka Mladića na dosmrtno kazen, v kateri je sodišče JCE omejilo zgolj na vodstvo Republike Srbske, Miloševića in JLA pa iz njega izpustilo, kar je bilo za hrvaško javnost težko razumljivo.

Nerazumevanje postopkov in sodb

Vendar je pri JCE bistveno, da je institut uporabljen samo za namen ugotavljanja individualne odgovornosti posameznega obtoženca. Drugi navedeni člani JCE niso kazensko odgovorni in tudi država ne odgovarja za njihova dejanja. Žrtve ne morejo neposredno na podlagi te sodbe zahtevati odškodnine, obstajajo pa možnosti za odškodninske zahtevke pred drugimi sodišči in vprašanje je, kako se bodo ta do njih opredelila. Statut haaškega sodišča je kombinacija dveh pravnih redov – kontinentalnega in anglosaškega, zato pogosto prihaja do nerazumevanja postopkov in sodb sodišča.

Vseeno pa uporaba instituta JCE posredno omogoča interpretiranje zgodovinskih dogodkov glede vloge posameznih političnih skupin in držav v oboroženih spopadih na območju nekdanje Jugoslavije v 90. letih. To je prišlo še toliko bolj do izraza zaradi nezmožnosti varnostnega sveta OZN, ki je po ustanovni listini OZN edino pristojno telo za takšno odločanje, da se izreče o agresiji. Agresivna dejanja takratnega političnega vodstva Srbije z Miloševićem na čelu in JLA so tako zabeležena le v posameznih resolucijah generalne skupščine OZN in posredno v sodbah haaškega sodišča (kot je JCE v primeru Tadić in Martić). Pomembno je izpostaviti, da se JCE ne more tolmačiti kot agresija, saj bi to imelo bistveno težje pravne posledice, kot so vojne reparacije itd.

Kljub temu bo navedena odločitev haaškega sodišča nedvomno pomembno prispevala k tolmačenju takratnega dogajanja na območju nekdanje Jugoslavije. Poleg potrditve JCE je pomembna za interpretacijo zgodovinskih okoliščin v BiH tudi potrditev sodbe, da je v BiH obstajal mednarodni oboroženi spopad, kar dodatno nakazuje na vpletenost druge države v te spopade z njenimi (paravojaškimi) enotami. Takratna vloga Hrvaške v BiH je na podlagi te pravnomočne sodbe mednarodnega sodišča, ki ga je z resolucijo ustanovil varnostni svet OZN, postavljena v drugačno, za Hrvaško veliko bolj temno luč. Posledice takšne odločitve bodo nedvomno daljnosežne in bodo pomembno vplivale na proces sprave v regiji. Še toliko bolj, ker haaško sodišče takratnega srbskega političnega vodstva, z Miloševićem na čelu, na tak način ni vključilo v nobeno JCE na ozemlju BiH ter z oprostitvijo Vojislava Šešlja omogočilo nadaljevanje njegove nacionalistične retorike.

Dodatno dramatičnost k izrečeni sodbi je v veliki meri dodal še javni samomor obsojenega generala Praljaka. To je postala glavna medijska novica na Hrvaškem in tudi širše. Marsikdo se ob tem sprašuje, kakšen pomen ima razsodba za žrtve obsojenih hudodelstev, ki so bile s tem odrinjene v drugi plan. Hrvaški politični vrh je zgrožen nad omenjanjem takratnega političnega vrha s predsednikom Tuđmanom na čelu v JCE in je že napovedal, da se bo zoper takšno opredelitev odzval z vsemi pravnimi in političnimi sredstvi.

Primer tokratne sodbe odraža temeljne pomanjkljivosti mednarodnega kazenskega pravosodja. Spomniti velja, da je mednarodno kazensko pravosodje v zadnjih desetletjih pričakovano naletelo tudi na kritike. Deloma so kritike upravičene, saj so bile pri razvoju mednarodnega kazenskega pravosodja storjene posamezne napake, predvsem v primeru slabo obrazloženih sodb in pri nestrokovnem kazenskem pregonu. Širši javnosti je tudi težko pojasniti selektivnost pregona, ko se preganja le določena hudodelstva, drugih podobnih dejanj pa ne. Razlog je večinoma v pomanjkanju pristojnosti sodišč za pregon takšnih dejanj ali pa v nesodelovanju držav, zoper česar ni učinkovitih pravnih sredstev. Gre pravzaprav za osnovno pomanjkljivost mednarodnega prava, ki nima ustreznih mehanizmov za njegovo uresničevanje. Tožilstvo haaškega sodišča je vsa leta delovanja sodišča opozarjalo na pomanjkljivo sodelovanje držav regije s sodiščem, kar se odraža tudi pri njegovem delu.

Kljub temu končna statistika haaškega sodišča, ki letos zaključuje delo, ni zanemarljiva. Sodišče je obravnavalo 161 oseb, od katerih jih je bilo 90 obsojenih, 19 pa oproščenih. Zoper 37 oseb so bile ovadbe umaknjene oz. so med sojenjem umrle, sojenje 13 osebam je preneseno na nacionalna sodišča BiH, Hrvaške in Srbije ter dvema osebama na prizivno sodišče Mednarodnega rezidualnega mehanizma (MICT). Od obsojenih je 64 Srbov in Črnogorcev, 18 Hrvatov in 5 Bošnjakov. Vse dosmrtne zaporne kazni so dosojene Srbom.

Kdo je bil agresor in kdo žrtev?

Ključno vprašanje, ki se danes zastavlja političnim elitam držav regije, je, kdo je bil agresor in kdo žrtev oboroženih spopadov na območju nekdanje Jugoslavije v 90. letih. Iz razsodb haaškega sodišča je možno priti do določenih zaključkov, vendar se je treba zavedati, da namen mednarodnega kazenskega pravosodja ni namenjen temu pojasnjevanju, zaradi tega lahko hitro pripelje do napačnih interpretacij. Namen mednarodnih kazenskih sodišč je v prvi vrsti zadoščenje žrtvam za storjena hudodelstva in opomin prihodnjim generacijam, da se kaj takšnega nikoli več ne ponovi. Navedeni podatki o številu obsojenih iz posameznih držav govorijo sami zase, kje je bilo največ odgovornih posameznikov.

Zapuščino haaškega sodišča je treba gledati z vidika, da je bilo prvič v zgodovini po nürnberških procesih v dokajšnji meri zadoščeno žrtvam storjenih hudodelstev. Poleg postopkov pred haaškim sodiščem so bili sproženi tudi številni postopki pred nacionalnimi sodišči, ki bi bili brez obstoja sodišča v Haagu nedvomno izpeljani v zelo omejenem številu. Sodišče je razvilo izjemno sodno prakso sojenja za mednarodna hudodelstva, ki bo omogočala učinkovitejše sojenje na tem področju za vse prihodnje generacije. Te bodo lahko svojo prihodnost gradile na podlagi ene izmed temeljnih vrednot EU, kot je boj zoper nekaznovanost za mednarodna hudodelstva. Sodišče bi moralo skladno z mandatom resolucije prispevati tudi k spravi, kar pa je realno gledano, ko gre za odnose med državami in še posebej ugotavljanje agresije in žrtve, nad dejanskimi zmožnostmi kazenskega sodišča. Končne ocene o delu haaškega sodišča zato ne smemo dati na tej osnovi, temveč na podlagi izpeljanih kazenskih postopkov zoper posamezne osebe.

***

Marko Rakovec je doktor pravnih znanosti. Mnenja, izražena v tem tekstu, ne odražajo nujno stališč institucije, kjer je zaposlen avtor besedila.