Razglašena je Republika Katalonija

Kriza v Španiji: Madrid odstavlja katalonsko politiko, ta kuje svobodno prihodnost v Evropo.

Objavljeno
27. oktober 2017 23.38
Mimi Podkrižnik
Mimi Podkrižnik

Po tednih negotovosti in napetosti, ki so sledili katalonskemu referendumu o neodvisnosti 1. oktobra, po neuspelem ponujanju roke Madridu in prošnjah za mednarodno mediacijo zdaj stopajo Katalonci v samostojnost in na novo polje neznanega.

Takoj po izglasovanju neodvisnosti, in še preden je španski senat potrdil aktivacijo 155. člena španske ustave, je španski premier Mariano Rajoy izjavil, da bo poskrbljeno za vzpostavitev »vladavine prava« v Kataloniji. Kaj bo to pomenilo konkretno na terenu in kako se bodo na podrejanje katalonskih institucij Madridu odzivali Katalonci, je velika neznanka in vprašanje, ki skrbi marsikoga. Najhujša kriza v sodobni Španiji tako dobiva nove dimenzije.

Še pred glasovanjem o katalonski neodvisnosti je opozicija protestno zapustila parlament s španskimi zastavami v rokah. Medtem ko so preostali poslanci oddajali svoje glasovnice in jih je pred pol četrto uro popoldne predsednica parlamenta Carme Forcadell preštela, so se na ulicah Barcelone začele zbirati množice veselih ljudi.

Da stavijo na napredne vrednote, kot so svoboda, sobivanje, vladavina prava …, je bilo kmalu po razglasitvi neodvisnosti slišati tudi vodilna politika v Barceloni, podpredsednika vlade Oriola Junquerasa in predsednika Carlesa Puigdemonta. Ta je pred zbrano katalonsko politiko in približno 700 župani večkrat omenil Evropo in mesto Katalonije v njej. Slišati je bilo ponavljajoče se vzklike: svoboda, svoboda, svoboda.

Predsednik Carles Puigdemont se je v petek odločil za drzno potezo. Foto AP

Podrejena samostojna Katalonija

Kriza v Španiji dobiva nove resne razsežnosti. Kmalu po današnji enostranski razglasitvi neodvisnosti v katalonskem parlamentu je španski senat podprl podreditev Katalonije Španiji po 155. členu ustave. Barcelona in Madrid sta malone sočasno dokončno stopila vsaksebi. Premier Mariano Rajoy je vmes pozval Špance, naj ostanejo »mirni«, in zagotovil, da bo v Kataloniji spet vzpostavljena »vladavina prava«. Zatem je bila sklicana izredna seja vlade, zvečer je Rajoy nagovoril javnost.

Rajoy je uveljavitev radikalnega 155. člena španske ustave, ki je iz leta 1978, danes dopoldne utemeljeval z »izjemno« situacijo, v kateri sta se znašla Madrid in Barcelona. In zanjo je po njegovih besedah – pred senatorji je govoril kakih 45 minut – kriv samo predsednik katalonske »generalitat« (vlade) Carles Puigdemont, »on in izključno on«; 155. člen, ki so ga začeli uveljavljati že sinoči, da ni ukrep proti Kataloniji, ampak proti zlorabljanju Katalonije.

V senatu je pri izglasovanju tako skrajnega urejanja odnosov z Barcelono danes moralo iti gladko, saj imajo konservativci v njem večino. Uživajo tudi podporo opozicijskih socialistov (PSOE), ki pa so hoteli pustiti nekoliko priprta vrata, če bi morda tik pred zdajci naredili korak nazaj tudi katalonski independentisti … To se ni zgodilo. Na koncu je senat, kake pol ure po razglasitvi neodvisnosti v Barceloni, izglasoval uveljavitev 155. člena z 214 glasovi za in 47 proti ter z enim vzdržanim.



Španski premier Mariano Rajoy, foto: Susana Vera/Reuters

S tem so pritrdili politični in institucionalni podreditvi Katalonije Madridu, kar pomeni razpust regionalne vlade in parlamenta, politične odstavitve in zelo verjetne sodne procese, napovedane regionalne volitve 21. decembra in, med drugim, še naslednje: španski minister za notranje zadeve naj bi prevzel neposreden nadzor nad katalonsko policijo, odstavil njenega prvega moža, ki ga že nekaj časa bremenijo »vstajništva«; finančni minister bo moral poskrbeti, da javni denar ne bo odtekal »v organe, povezane z odcepitvenim procesom«, španska vlada bo prevzela nadzor nad javnimi mediji, da bi zagotovila »verodostojno, objektivno in uravnoteženo poročanje« … Ni iz trte izvita bojazen pred številnimi aretacijami: generalno državno tožilstvo, denimo, je že pred tem napovedalo, da bodo, če bo katalonski parlament dal na glasovanje neodvisnost, padle tožbe zaradi »upora«: odgovorni v parlamentu bi lahko sedeli za zapahi tudi od 15 do 30 let.

Napovedane poteze Barcelone

Medtem je tudi Barcelona napovedala, da želijo čim prej odpreti pogajanja z Madridom, »brez vnaprejšnjega pogojevanja, ampak kooperativno za dobro obeh strani«; v ospredju bodo prizadevanja, da bi Katalonijo začele čim prej priznavati tako institucije kot države, hkrati se je treba s Španijo začeti pogovarjati o sporazumu o dvojnem državljanstvu in sploh poskrbeti za katalonske dokumente; vseh 26.000 državnih funkcionarjev, ki so zdaj v službi Madrida, naj bi, če bodo hoteli, avtomatično postalo del katalonske javne mreže; med prvimi potezami je tudi osnovanje katalonske centralne banke, javne investicijske banke pa tudi začetek pogajanj z Madridom o španskem javnem dolgu in delitvi skupnega premoženja; ter seveda katalonska ustava in čimprejšnji sklic volitev.

Odzivi tujine

V katero smer bo šla prihodnost, se bo pokazalo zelo kmalu, tako kot so se že danes začele odzivati evropske države. Britanija, denimo, je izjavila, da »ne priznava in ne bo priznala katalonske neodvisnosti«, in tako prikimala Franciji: predsednik Emmanuel Macron je dejal, da ima Rajoy »vso njegovo podporo«. Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker je v svojem slogu ponovil, da »EU ne potrebuje novih razpok«, po besedah Angele Merkel »nemška vlada z zaskrbljenostjo spremlja zaostrovanje razmer v Španiji in ne priznava katalonske razglasitve neodvisnosti«. Predsednik evropskega sveta Donald Tusk je za povrhu v tvitu sporočil, da Španija ostaja edina sogovornica. In, enako kot je dejal že pred časom, upa, da bo španska vlada dala prednost moči argumenta in ne argumentu moči. »Nihče v EU ne bo priznal te deklaracije,« je sporočil še predsednik evropskega parlamenta Antonio Tajani.

Zaletavanje v zid

Katalonski independentisti so se že nekaj časa zaletavali v zid, zdaj pa ga nekako prebili. Danes so bili zato mnogi v Kataloniji zgodovinsko srečni: videti jih je bilo na trgu pred mestno hišo in vladno palačo; drugi pa razočarani. Je ob tako dokončnem razkolu in tolikšnem vztrajanju vsak pri svoji prihodnosti, za Madrid nujno presečni, sploh še mogoče kakršna koli sreča za vse. Posegi bodo radikalni. Evropa bo slej ko prej morala priznati lastno nesrečo.