Tiskane izdaje
Čeprav je bila pobuda za postavitev spomenika Slobodanu Miloševiću le kratka medijska senzacija, se postavlja vprašanje, kako je lahko takšna ideja sploh postala resen predmet razprave. Po mnenju večine analitikov spomenika Miloševiću v Beogradu ne bo.
Pobudo za postavitev spomenika so podali novi mestni oblasti Združenje državljanov Svoboda in mestni svetnik socialistov Milutin Mrkonjić. Pobudniki so posredovali predlog beograjski skupščini ob obletnici prvih množičnih demonstracij leta 1991, ko je Milošević poslal na ulice tanke.
V prihodnji beograjski skupščini bodo imeli večino naprednjaki, ki se o pobudi še niso izrekli. Premierka Ana Brnabić je dejala, da bo svoje mnenje o pobudi, ki ni vprašanje za vlado, temveč za mestno oblast, raje zadržala zase. Predsednik Aleksandar Vučić in prvak socialistov Ivica Dačić se o pobudi še nista izrekla.
Kup človeških lobanj
Socialisti svoje privrženosti pokojnemu srbskemu voždu Slobodanu Miloševiću niso nikoli skrivali, niti Dačić, ki mu je ugrabil stranko. Podpredsednica socialistov Slavica Đukić Dejanović je dejala, da je Milošević vodil dobro politiko za Srbijo, njegovi največji deli pa sta resolucija Varnostnega sveta ZN 1244 in daytonski mirovni sporazum. Da sta največja Miloševićeva dosežka kumanovski sporazum in Republika srbska, menijo tudi drugi socialisti, ki so prepričani, da je bil Milošević velika zgodovinska osebnost.
Novinar Tibor Jona je na twitterju zapisal, da bi bilo treba Miloševiću napraviti spomenik v obliki vlaka, iz katerega vodijo Bošnjake na streljanje skozi bančno okence Dafiment banke, ki je bila njegov produkt. Na družbenih omrežjih kar mrgoli kreativnih predlogov za spomenik, od kupa človeških lobanj do ogromnega bankovca v vrednosti petsto milijard dinarjev s podobo Jovana Jovanovića Zmaja.
Spomenika verjetno ne bo že zato, ker si Vučić prizadeva, da ne bi prestopil črte med koketiranjem z devetdesetimi in postavitvijo spomenika temu obdobju v srbski zgodovini. Miloševićev granitni ali bronasti spomenik v središču Beograda bi bil nevaren luping tudi za Vučića, ki je sicer navajen na akrobacije. Ker se brez njegovega blagoslova ne zgodi nič, ne bo Miloševićevega spomenika ali ulice v srbski prestolnici.
Traktorji, polni beguncev
Pripovedke o Miloševiću kot heroju boja proti protisrbski zaroti še vedno padajajo na plodna tla pri velikem številu ljudi, ki ne obožujejo Miloševića, temveč iščejo vzroke za obupne razmere, v katerih živijo. Tu so še ljudje, ki so v devetdesetih podpirali Miloševića in čez noč pozabili vse gorje tistega obdobja, in nova generacija, ki pozna Miloševićevo vlogo v balkanskih vojnah le iz pripovedovanja in medijev. Zato ne presenečajo njihove izjave, da je moralna obveznost srbskega naroda, da postavi spomenik nedolžnemu človeku in borcu za srbstvo.
Na drugi strani starejša generacija še ni pozabila starega deviznega varčevanja, traktorjev, polnih beguncev ali bencina v plastenkah, čeprav Miloševićev padec ni prinesel pričakovanih sprememb. Mnogi so revni kot cerkvena miš in apatično čakajo, da jim bosta Dafina in Gazda Jezda vrnila njihov denar.
Spomeniki so posegi v javni prostor, oblast pa se zanje praviloma odloči iz ideoloških razlogov. V tem kontekstu spomeniki tudi povedo, kdo je na oblasti. Socialisti želijo pokazati moč, ki je na njihovo žalost nimajo. Da so se za ta korak odločili prav zdaj, priča tudi o njihovem nezadovoljstvu s tranzicijo. Srbi so po oktobrski revoluciji pričakovali demokratično družbo, gospodarski napredek in pridružitev evropski družini narodov, vendar še niso dobili ničesar od tega. Tudi v tem grmu tičijo vzroki za nostalgijo za Miloševićem.
Vstajenje od mrtvih
Po mnenju urednika spletnega portala Novi pogledi Bojana Đurića je Milošević za največji del srbskega prebivalstva in vso politično elito velik opomin, kako končajo tisti, ki ne razumejo, kdaj je dovolj. Na koncu jim izdajo račun za vse. Đurić je prepričan, da spomenika ne bo in da ne gre za poskus rehabilitacije Miloševićeve politike. Po njegovem nihče v Srbiji ni pripravljen tvegati in se spopasti z vsem svetom, kar pa še ne pomeni, da sta država in družba potegnila črto pod Miloševićevo dobo.
Spet drugi menijo, da bi si bilo treba najprej postaviti vprašanje, ali je lahko človek z imenom in priimkom pokopan na dvorišču svoje hiše kot kanarček. Nadaljevati bi morali analizo srbske politike v Miloševićevem času in se šele nato vprašati, ali si zasluži spomenik ali ne.
Večina ljudi in politikov se raje ne ukvarja resno z mračnim obdobjem srbske zgodovine. Ker so mnogi le prestopili iz enega režima v drugega, ni možna revizija. Nihče ne prizna rad, da je v preteklosti ravnal narobe. Pobuda o postavitvi spomenika Miloševiću v srbski prestolnici ne bo dobila zadovoljivega epiloga, tako da bo najbrž še večkrat vstala od mrtvih.
