Srbov iz Sarajeva ni pregnal le strah pred Alijevimi mudžahidi

Bo selitvi srbskega in muslimanskega sledila še selitev hrvaškega in bošnjaškega naroda?

Objavljeno
22. marec 2018 17.51
Vili Einspieler
Vili Einspieler
Predsednik Republike Srbske­ Milorad Dodik pravi, da bi bila za Hrvate najboljša rešitev vzpostavitev tretje entitete, ki bi jim zagotovila enakopravnost v BiH. Če bi se vsi strinjali­ z Miloradom Dodikom, bi se najbrž ponovilo leto 1996, ko se je samo iz Sarajeva izselilo 120.000 Srbov.

Proti ponudbi Milorada Dodika, ki vidi v vzpostavitvi hrvaške entitete tudi rešitev za notranje probleme v Federaciji BiH (FBiH), a pod pogojem, da bo Republika Srbska (RS) ostala v obstoječih mejah, se je prvo odzvalo ameriško veleposlaništvo v BiH. Brez dlake na jeziku so poudarili, da so ZDA proti vzpostavitvi tretje entitete in delitvi FBiH na hrvaški in bošnjaški del ter proti preureditvi države na podlagi etničnih načel.

Repriza etnične delitve?

Da je preureditev BiH nujna, je ocenil tudi predsedujoči predsedstva BiH in prvak HDZ BiH Dragan Čović, ki je prepričan, da lahko Hrvati le tako pridobijo polno enakopravnost. Po njegovem se bo pre­ureditev države prej ali slej zgodila, če ne že čez tri mesece, pa čez tri leta. To ne vodi nujno v tretjo entiteto, je poudaril Čović, lahko je tudi federalna enota.

V izjavi za javnost je ameriško veleposlaništvo poudarilo, da ZDA podpirajo daytonski mirovni sporazum ter Bosno in Hercegovino kot demokratično, multietnično, suvereno in neodvisno državo z dvema entitetama, tremi konstitutivnimi narodi in nevprašljivo ozemeljsko celovitostjo. Sklenili so s svarilom, da so proti vsem nadaljnjim delitvam BiH.

Ta razprava je bila spet obnovljena te dni, ko v Republiki Srbski zaznamujejo 22. obletnico eksodusa sarajevskih Srbov. Po končani vojni se je marca 1996 kar 120.000 Srbov izselilo iz Sarajeva. Ljudi so čez noč »prekrstili« v begunce, razselili pa so se po Srbiji, Črni gori in vzhodni Bosni. Mnogi med njimi, ki so zapustili večstoletne domove, da bi na novo zaživeli v RS, so danes socialni problemi, ki ne vedo, kam bi šli in kako bi preživeli. Razlogov za njihovo izselitev je veliko več, kot prikazuje srbska propaganda.

Izkop mrtvih prednikov

Na začetku vojne so bili številni Srbi v obleganem Sarajevu res žrtve paravojaških enot pod vodstvom najhujših kriminalcev. Čeprav jih niso pobijali ali vsepovprek zapirali, so živeli v nenehnem strahu za svoje življenje. Ker mednarodne mirovne sile niso deblokirale oblegane sarajevske prestolnice, Muslimani niso omogočili Srbom zapustiti mesto, temveč so jih zadrževali v njem kot talce. Med obleganjem in po vojni so mnogim čez noč zasegli stanovanje, iz nekdaj multietničnega Sarajeva pa so si prizadevali narediti samo bošnjaško prestolnico. V Sarajevu so naseljevali Muslimane s podeželja in Sandžaka, tudi v srbske domove, nazive ulic pa so preimenovali iz srbskih v muslimanske kot po tekočem traku.

Kljub temu je bil glavni razlog za srbski eksodus v propagandni mašineriji takrat vladajoče Srbske demokratske stranke (SDS) v RS na čelu s pozneje obsojenima vojnima zločincema Momčilom Krajišnikom in Radovanom Karadžićem. Po razdelitvi BiH na FBiH in RS sta pozivala Srbe, naj zapustijo bošnjaško ozemlje in prestolnico ter odpeljejo s seboj tudi pokojne svojce. Prostovoljni program se je začel decembra 1995 in doživel vrhunec marca 1996.

V tem obdobju so Bošnjaki reintegrirali sarajevske občine Ilidža, Grbavica, Rajlovac, Nedžarići, Vraca in Vogošća, predvsem Krajišnik pa je pozival Srbe, naj zapustijo svoja stanovanja in hiše. Videti je bilo mogoče prizore, ko so ljudje izkopavali mrtve, pakirali kosti v improvizirane zaboje, najemali raznorazna prevozna sredstva in se na vrat na nos odpeljali na »svobodno ozemlje« RS. Za takšna morbidna dejanja so se odločili tudi zato, ker so jih ustrahovali in jim grozili, da bodo vse Srbe, ki bodo ostali v Sarajevu, razglasili za izdajalce. Nekatere so tudi nasilno pregnali­ iz stanovanja ter oropali, svoje ravnanje pa upravičili tako, da so jim nalepili etiketo »Alijevi Srbi« (tedanji voditelj Bošnjakov Alija Izetbegović).

Boljše srbsko Sarajevo

Srbom, ki so s posmrtnimi ostanki svojih prednikov zapustili Sarajevo, so obljubljali novo, večje in boljše srbsko Sarajevo. Tega so na koncu tudi dobili, vendar ne številni begunci, ki so zapustili domove, temveč srbski politiki, ki živijo v razkošnih hišah in rezidencah ter delajo za mednarodne ali državne institucije BiH. Ker so stanovanja in zemljišča v srbskem Sarajevu tudi do trikrat cenejša kot v »bližnjevzhodnem« Sarajevu, se v njem naseljujejo tudi Bošnjaki in njihovi premožni arabski zavezniki.

Narodna skupščina RS je lani Krajišnika, Karadžića in haaško obsojenko Biljano Plavšić, ki so bili najbolj zaslužni za eksodus Srbov iz Sarajeva, nagradila z visokimi priznanji. Nekdanji begunski otroci, ki so pričakali Krajišnika s srbskimi zastavami po njegovi izpustitvi na prostost, so danes študentje, nastanjeni v študentskem domu Radovana Karadžića. Milijonkrat ponovljena laž, da so sarajevski Srbi morali pobegniti pred Alijevimi mudžahidi, je padla na plodna tla.

V RS iz eksodusa Srbov iz Sarajeva ustvarjajo tradicionalni praznik, večina pa se ne zaveda, da so jih iz njihovih domov pomagali pregnati Srbi. Zanimivo bo spremljati, kako bo potekala selitev hrvaškega in bošnjaškega naroda, če se bo Hrvatom uresničila »večstoletna želja« po vzpostavitvi tretje hrvaške ­entitete v BiH.