Tiskane izdaje
München - Po nastopu izraelskega premiera Benjamina Netanjahuja na varnostni konferenci, ki se je je konec tedna udeležilo okrog 500 politikov in varnostnih strokovnjakov, se nekateri bojijo nove vojne na Bližnjem vzhodu.
Netanjahu je primerjal jedrski sporazum z islamsko republiko Iran z münchenskim sporazumom iz leta 1938, s katerim so tedanje evropske velesile dovolile Adolfu Hitlerju zasedbo delov Češkoslovaške, temu dejanju pa je kljub temu sledila najbolj katastrofalna vojna z zgodovini. Po prepričanju izraelskega premiera tudi jedrsko oboroženega Irana, ki Izraelu ne priznava pravice do obstoja, ne bo mogoče zadržati. »Ne preizkušajte nas!« je zažugal iranskemu zunanjemu ministru Mohamedu Džavadu Zarifu, ki je izraelski govor označil za cirkus.
Vroče razprave so potekale tudi o vlogi Rusije pri spodkopavanju zahodnega sveta, krepitvi evropske obrambne sposobnosti in številnih drugih vprašanjih. Z izjavo, da ta čas zelo trpi zaradi slovensko-hrvaškega spora, je razburil predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker. »Če bi evropska komisija pogojevala nadaljnjo vključitev v Evropsko unijo z ureditvijo meja, bi to dalo veliko moč prav članici, ki noče implementirati odločbe arbitražnega sodišča,« je v Münchnu komentirala slovenska ministrica za obrambo Andreja Katič.
Izpraznjeni prostor velesile hitro zapolnijo druge
Svet je od časa do časa pred tektonskimi spremembami ravnotežja moči in videti je, da smo prav zdaj sredi še enega odločilnega dogajanja po koncu hladne vojne. Umikanje »paxa Americana« zapolnjujejo avtokratske države, kot so Kitajska, Rusija in Iran, več kot 500 vrhunskih politikov in varnostnih strokovnjakov z Zahoda in drugod, konec tedna zbranih na 54. münchenski varnostni konferenci, pa še išče odgovore na te dileme.
Staro pravilo mednarodnih odnosov je, da izpraznjeni prostor ene velesile hitro zapolnijo druge, in prav to se dogaja od nastopa ameriškega demokratskega predsednika Baracka Obame. Nobelov nagrajenec za mir je računal na to, da bodo avtoritativne države sprejele njegovo iztegnjeno roko prijateljstva, a so nekateri voditelji za preprečitev morebitnih novih demokratičnih revolucij raje zapolnili novonastali vakuum mednarodne moči, ki ga ZDA omogoča tudi vse večja energetska neodvisnost po razcvetu nekonvencionalnega črpanja fosilnih goriv.
Sedanji predsednik Donald Trump še zaostruje položaj s prepričanjem, da so v času velikodušnega ameriškega miru druge države gospodarsko izrabile ameriške delavce, in se v nasprotju s predhodnikom ne pomišlja niti o zaostrovanju odnosov z zavezniki, kot sta Južna Koreja ali Nemčija.
Varnostno konferenco so spremljale tudi demonstracije. Foto: Sebastian Gabriel/AP
Še prepoznamo
Številni vplivni voditelji njegove administracije z obrambnim ministrom Jamesom Mattisom vred, ki je prav tako prišel v bavarsko prestolnico, poudarjajo skupne varnostne interese z dolgoletnimi zavezniki, a odhajajoči nemški zunanji minister Sigmar Gabriel ni prepričan, ali še prepoznava »našo Ameriko«. Vodja nemške diplomacije poudarja arhitekturo svobodnega sveta in liberalne ureditve, a se pod določenimi pogoji zavzema tudi za postopno odpravo sankcij proti Rusiji, pa čeprav je v govoru omenil tudi ruska prizadevanja za prevlado.
Svetovalec ameriškega predsednika za nacionalno varnost H. R. McMaster nasprotno vidi »nesporno« rusko vmešavanje v zadnjo ameriško predvolilno kampanjo s poplavo lažnih spletnih identitet in sporočil po obtožnici posebnega preiskovalca Roberta Muellerja proti trem ruskim družbam in 13 ruskim državljanom. Po njegovih besedah to še združuje zahodne demokracije proti sodobni »maskirovki«, kot v ruski vojski imenujejo kampanje za zavajanje nasprotnikov.
Ruski zunanji minister Sergej Lavrov je odgovoril, da je videl obtožnico in da je to le blebetanje, res pa je predsednik Vladimir Putin pred enajstimi leti prav v Münchnu nakazal konec partnerstva med njegovo državo in Zahodom. McMaster je obtoževal tudi ruskega bližnjevzhodnega zaveznika Iran, ki po njegovem prepričanju v Siriji, Jemnu in Iraku gradi mreže šiitskih milic: »Mislimo, da je čas za ukrepanje.«
Še ostreje je nastopil proti Iranu izraelski premier Benjamin Netanjahu. München je zanj danes sinonim varnosti in brez varnosti niso mogoči svoboda, blagostanje in mir, leta 1972 pa so teroristi v tem mestu umorili enajst izraelskih olimpijskih športnikov, pred 80 leti pa je bil v bavarski prestolnici podpisan usodni sporazum, ki je dovolil Hitlerjevo prisvojitev delov Češkoslovaške ter potisnil svet v najhujšo vojno v zgodovini.
S tem sporazumom je Netanjahu primerjal jedrski dogovor velesil z Iranom, podpisan v času predsednika Obame, ter zažugal islamski republiki, naj ne preizkuša Izraela. Pokazal je del iranskega vojaškega drona, ki so ga nedavno sestrelili nad svojim ozemljem.
Turčija je izstopala z »akcijo« proti nemškemu politiku
Med državami, ki se vpletajo v bližnjevzhodne konflikte, je v Münchnu izstopala tudi Turčija, ki je tik pred začetkom konference sicer izpustila leto dni brez obtožnice zaprtega dopisnika časopisa Die Welt Deniza Yücela, zato pa so se turški predstavniki, ki jih je na konferenci vodil predsednik vlade Binali Yıldırım, grdo poigrali z nemškim zelenim politikom turškega rodu Cemom Özdemirjem.
Ostrega kritika predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana so po srečanju v hotelu prijavili policiji kot terorista, kar se je kmalu razkrilo kot neutemeljeno, a so Özdemirja kljub temu zaščitile močne policijske sile. Znano je namreč, da so Erdoğanovi varnostniki maja lani v Washingtonu grobo pretepli več demonstrantov.
Sigmar Gabriel, ki je odločilno pomagal pri Yücelovi izpustitvi, je v Münchnu opozarjal tudi na kitajska prizadevanja za globalno vodstvo ter prerod nacionalizma in protekcionizma. Sredi takšnih varnostnih izzivov se osrednji evropski državi Nemčija in Francija še bolj zavzemata za krepitev obrambnih sposobnosti stare celine. Obrambni ministrici Ursula von der Leyen in Florence Parly sta poudarjali nujnost evropske avtonomije pri odgovorih na grožnje iz soseščine, pri čemer naj ne bi šlo za izbiranje med EU ali Natom, ki že tradicionalno skrbi tudi za evropsko varnost. Nemško obrambno ministrico celo omenjajo kot morebitno prihodnjo generalno sekretarko severnoatlantske vojaške zveze, za tesno varnostno sodelovanje z državami EU pa se je kljub brexitu zavzemala tudi britanska premierka Theresa May. A tudi brexit dokazuje, da je Evropa pri nekaterih vprašanjih razdeljena.
