Tik pred špansko prekucijo?

Španski premier Mariano Rajoy edino rešitev krize vidi v aktivaciji 155. člena ustave in predčasnih volitvah.

Objavljeno
25. oktober 2017 19.07
SPAIN-POLITICS-RAJOY
Mimi Podkrižnik
Mimi Podkrižnik

Spet je ponovil, kar govori ves čas: »Cilj španske vlade je vrniti­ Katalonijo v zakonite okvire, iz katerih jo je potisnila katalonska vlada.« Premier Mariano­ Rajoy je tudi danes v kongresu­ vztrajal pri radikalni drži, čeprav se utegne danes, ko zaseda katalonski parlament, in jutri, ko naj bi prihodnost Katalonije določil španski senat, zaradi tega prevrniti država.

Prevrat je utemeljen strah in razlog za nelagodje mnogih ljudi v Kataloniji in Španiji. A za Rajoya je še naprej edina pot iz krize: predčasne volitve v nepokorni Kataloniji, v šestih mesecih zapovedane iz Madrida, in vse druge skrajnosti, ki jih prinaša morebitna skorajšnja aktivacija 155. člena ustave v zgornjem domu parlamenta, senatu.

Možni scenariji

Po nedavnem poročanju katalonske tiskovne agencije je bil predsednik Carles Puigdemont sprva pripravljen nastopiti - tja so ga tudi povabili - pred španskim senatom, preden bi ta morda izglasoval 155. člen ustave. Po besedah Jordija Turulla, uradnega govornika vlade v Barceloni, bi to storil »z veseljem, saj se nikoli nismo bali dialoga«. Potem ko je bilo veliko ugibanja, kdaj se bo to zgodilo - danes zaseda katalonski parlament, jutri se bo zbral tudi španski senat, in oba zbora sta ključna za razvoj dogodkov -, je danes katalonski predsednik poskrbel za obrat: ne bo ga v Madrid.

Bi se lahko v Barceloni zdaj odločili, da bo katalonski parlament že danes ali morda jutri razglasil neodvisnost, ali bo Puigdemont morda razpisal samo predčasne volitve, ki bi jih bilo treba po regionalni zakonodaji potem izpeljati v dveh mesecih? Po tej drugi poti bi prehitel Rajoyevo namero, da po 155. členu razpusti vlado in v šestih mesecih sam, »po špansko«, poskrbi za volitve v Kataloniji. Možna naj bi bila še tretja pot: razglasitev katalonske neodvisnosti in predčasne volitve ... Da Puigdemonta danes ne bo v Madrid, je za neredke znamenje, da je v Kataloniji čas za republiko.


Protesti v Barceloni ne pojenjajo. Foto: Pau Barrena/AFP

Odločno proti predčasnim volitvam, tudi tistim »po katalonsko«, so, denimo, v katalonski stranki Cup, v kateri verjamejo, da bi s tem »najslabšim možnim scenarijem« zavrli osamosvojitveno gibanje, saj utegne Madrid prepovedati sedanjim independentističnim političnim silam, da bi se potegovale na prihodnjih volitvah. Zato je slišati nekatere pobude, da je nujno, kot poroča El País, že pred prevratno potezo v senatu enostransko razglasiti neodvisnost ... Tudi v civilnodružbeni organizaciji Katalonska narodna skupščina (ANC) pozivajo k skorajšnji republiki in velikemu ljudskemu zboru jutri opoldne.

Kako bi utegnila prizadeti Katalonijo uveljavitev 155. člena, je znano (od odstavitve vlade in prevzema oblasti nad institucijami in mediji ter predčasnih volitev), kakor je tudi pričakovati, da se bodo Katalonci v odgovor branili ne le politično, ampak tudi civilnodružbeno. Napovedujejo, da bodo miroljubne ljudske množice poskusile preprečiti podreditev Barcelone Madridu. Zato je bilo, kot je pojasnila katalonska tiskovna agencija, medtem slišati iz centra tudi nekatera manj radikalna razmišljanja.

Zunanji minister Alfonso Dastis je, denimo, izjavil, »če obstaja kakšna možnost, da nam ne bo treba uporabiti 155. člena, bo to zelo dobrodošlo«. Madrid morda ne bo pritisnil na »jedrski gumb« ob morebitni Puigdemontovi napovedi predčasnih volitev, zagotovo pa ga bo ob razglasitvi neodvisnosti. Vsaj za španske socialiste bi bilo to dovolj, da bi nacionalna vlada za trenutek postala, preden bi naredila usodni korak ... Ni pa bilo tolikšne spravljivosti slišati v vladi.

Glasovi zunaj Španije

Medtem ni mogoče spregledati nekaterih opozoril na tujem, recimo posameznih španskih, katalonskih in drugih evropskih poslancev, ki svarijo, da sta Španija in Katalonija pred katastrofalnim scenarijem, in se sprašujejo, ali je res mogoče govoriti o španski demokraciji, ko pa Madrid dojema Katalonijo kot kolonijo, in kako je mogoče, da si demokratična Evropska unija še naprej zatiska oči, kakor da se ne dogaja nič.


EU si še naprej zatiska oči. Foto: Christian Hartmann/Reuters

Odločno in z ogorčenjem so se zganili tudi v zvezah novinarjev - v katalonskem cehu in recimo še v slovenskih novinarskih organizacijah - s podporo avtonomnim in neodvisnim katalonskim javnim medijem, ki jim ob morebitni sprožitvi 155. člena grozi odvzem samostojnosti. V Društvu novinarjev Slovenije so zapisali: »V primeru, da bo španska vlada politično prevzela katalonske javne medije (TV3, Catalunya Ràdio in tiskovna agencija), pričakujemo, da bo Evropska zveza novinarjev (EFJ) od evropske komisije, evropskega parlamenta in evropskega sveta, kakor tudi od Sveta Evrope, zahtevala, da ukrepajo proti Španiji. Svoboda tiska in javnega izražanja je namreč ena temeljnih človekovih pravic in osnov evropskega ­povezovanja.«

Pritiski na gospodarstvo

Svobodnega in normalnega poslovanja ter povezovanja v Kataloniji in Španiji si želijo tudi gospodarstveniki. Svoj sedež je iz Katalonije preneslo kakih 1000 podjetij in iz podjetniških vod je slišati, da nejasna situacija in predvsem pomanjkanje dialoga slabo vplivata na atmosfero in povzročata nepotrebne napetosti. Ne le katalonski, tudi svetovni mediji so v teh dneh poročali o »političnih in kraljevih« pritiskih na avtomobilskega proizvajalca Seat, denimo, naj preseli sedež v Madrid. Po besedah prvega moža ni razloga za umik, dokler je omogočeno zakonito varno delovanje. V belgijskem Le Soiru medtem ugibajo, kam bi lahko, če bo v gluhi in slepi Evropi prihodnost na strani Madrida, v skrajnem primeru prebežali katalonski politiki. Belgija bi menda lahko postala njihov eksil.