Tiskane izdaje
Po pisanju nemških medijev (FAZ) naj bi se februarja v Varšavi srečala kanclerka Angela Merkel in poljski poslanec, predsednik domovinsko-katoliške vladajoče stranke Pravo in pravičnost Jarosław Kaczyński. Na Poljskem ni dnevnika, ki ne bi pisal o tem, v Berlinu pa novice o srečanju, kot je pripomnil frankfurtski dnevnik, do zdaj še nihče ni demantiral.
Pravzaprav je res slišati nekoliko nenavadno, vsaj po protokolu, da bi se kanclerka v Varšavi srečala s poslancem poljskega sejma, ki je resda predsednik daleč najvplivnejše vladajoče poljske stranke in je bil nekoč tudi premier, a zdaj nima pomembnejše funkcije. Toda realnost je taka, da Kaczyński, znan tudi po ne ravno prijaznih izjavah na račun kanclerke, vleče iz ozadja tako rekoč vse niti poljske politike. In Poljska si zadnje čase prizadeva izvleči se iz »osame«, v katero so jo v evropskem merilu pahnile nekatere ne ravno demokratične poteze premierke Beate Szydło.
Izstopanje Velike Britanije iz evropske povezave je zato dobra priložnost, da si po površini in tudi po številu prebivalstva (skoraj 40 milijonov) šesta največja evropska država najde mesto tam, kjer si je od vstopa v EU vedno želela biti. V vrhu evropske politike in med ključnimi članicami, ki jih pri odločanju o usodi povezave ni mogoče spregledati.
Obojestranski interes
Da se Evropa že lep čas maje, da jo bo brexit dodatno zamajal in da je za krono zmagal še Donald Trump, ki o brexitu govori kot o začetku razpada Evrope, so brez dvoma elementi, ki do včeraj zelo proameriško Poljsko silijo na bolj evropski kurz. Tudi zaradi Trumpa, ki znotraj »obsoletnega« Nata menda ni več pripravljen v sedanji meri financirati evropske varnosti in se za povrhu še odkrito spogleduje z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Če bi se iz tega izcimilo kaj več, bi se Varšava, ki je na čelu višegrajske skupine do zdaj vodila nekakšno »vzhodnoevropsko« politiko znotraj evropske politike, hitro lahko znašla v vlogi drobiža na evropski mizi. Treba se bo torej odločiti. Ali za bolj proevropsko smer, tudi z upanjem, da bo ne tako majhna Poljska s tem postala eden ključnih akterjev te »nove moči«, ki naj bi jo Evropa potrebovala v negotovih čezatlantskih časih, ali pa za vztrajanje pri stari, izrazito proameriški in izrazito protiruski politiki, ki jo lahko Trump in Putin z morebitnim dogovorom hitro spremenita.
V podobni dilemi se je znašla tudi Nemčija. V Evropi vsi govorijo, kako da se je treba zaradi zmage ameriškega populista postaviti na lastne noge in končno narediti »močno Evropo«. Nemčija, ki je že lep čas vse bolj osamljena v središču evropske moči in bi to morala storiti, pa zaradi brexita in francoskih težav, ki jih z zmago Marine Le Pen lahko prinesejo predsedniške volitve, tako rekoč ne ve več, s kom in kako naj sploh še zagotovi tako močno Evropo.
V Evropi namreč ni več prav veliko držav, ki bi po vseh pretresih zadnjega desetletja še lahko tvorile dovolj trden »otok stabilnosti«, okoli katerega bi se dalo sestaviti »močnejšo Evropo«. Poljska pa je ena takih. Dovolj je velika, da bi lahko bila ustrezen partner, kljub težavam z evropsko demokracijo in Brusljem, ki jih je povzročila sedanja desničarska vlada, je politično stabilna, za seboj pa lahko potegne tudi ne ravno najbolj pomembne manjše višegrajke in morda celo pribaltiško trojico.
Zbliževanje razlik
Da se politiki v Berlinu in Varšavi kljub razlikam, ki jih je slišati na račun poljskega nespoštovanja evropskih demokratičnih vrednot, trmoglave protibegunske politike in prehudega zaostrovanja s Putinovo Rusijo zavedajo teh priložnosti, navsezadnje kažejo njihova pogosta srečanja. Poljski predsednik Andrzej Duda je bil redni gost pri odhajajočem nemškem predsedniku Joachimu Gaucku, o privrženosti Poljske EU pa še vedno pričajo javnomnenjske ankete. Decembra je bilo še vedno kar 77 odstotkov Poljakov odločno za EU.
Predvideni obisk kanclerke v Varšavi bi torej lahko pomenil začetek odpravljanja razlik, ki jih bo Evropa nujno morala zgladiti tudi zaradi takih preobratov, kot so Putinova zmaga v sirski vojni, brexit, spreminjanje Turčije v diktaturo in zmaga Donalda Trumpa. Če se Evropa seveda hoče znova sestaviti v vsaj kolikor toliko solidno in enotneje delujočo skupnost. Brez Poljske ne bo šlo, pravijo nemški analitiki. Kaczyński gor ali dol. Na to naj bi že kazali prvi previdni znaki zbliževanja. Angela Merkel, ki se dobro zaveda, da Nemčija v Evropi ne sme ostati sama in edina, že popušča pri begunski politiki. V sporu z višegrajkami, ki so do zdaj vztrajale, naj kar sama pojé, kar si je skuhala z »dobrodošlico« beguncem, se že kaže kompromis. Deloma tudi zaradi bližajočih se nemških jesenskih volitev, zaradi katerih kanclerka ne vztraja več pri delitvi beguncev, ampak vse bolj poudarja skupno varovanje zunanjih meja Unije.
Podoben učinek bi lahko imelo z izvolitvijo Trumpa povezano novo evropsko zagovarjanje močnejše in bolj skupne obrambe in varnosti. Poljaki in tudi vse druge zaradi Rusije prestrašene vzhodnoevropejke bi s takšno krepitvijo evropske obrambe v tej politiki lahko našli svoje mesto in ne bi več toliko pogledovali proti Washingtonu. Če se seveda Trumpu ne podre njegovo »zbliževanje« s Putinom in bo tudi pri obrambi Evrope že jutri prisiljen »požreti« vse, kar je o Evropi in »obsoletnem« Natu še včeraj tako vehementno tvital.
