Tiskane izdaje
Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker je maja med obiskom Firenc, kjer se je udeležil konference o razmerah v Evropski uniji, dejal, da angleški jezik »počasi, a zagotovo«, izgublja pomembnost v Evropi, preostanek govora pa podal v francoščini.
Luksemburžan, ki zna tekoče angleško, francosko in nemško, je govoril na predvečer drugega kroga francoskih predsedniških volitev, na katerih je prepričljivo zmagal Emmanuel Macron. »Francozi bodo v nedeljo odšli na volišča in rad bi, da razumejo, kaj jim imam povedati,« je dejal. Čeprav je poudaril, da so se Britanci odločili za izstop kljub zgodovinskim uspehom evropske integracije, njihovo izbiro pa označil za tragedijo, so v medijih po pričakovanju najbolj odmevale njegove uvodne besede.
Predstavniki evropske komisije so pozneje zatrdili, da je to bila zgolj šala in da iz predsednikovih izjav »resnično ni treba delati dramatičnih sklepov«. Toda Junckerjevo oceno o zatonu angleškega jezika po brexitu so mnogi vzeli zares. Čeprav po mnenju večine strokovnjakov njegove napovedi o zatonu angleščine nimajo podlage, to ne pomeni, da brexit ne more vplivati na to, katere jeziki bodo v prihodnje pogosteje uporabljeni v evropskih institucijah.
»Spomnim se prvega mandata v evropskem parlamentu leta 2004, večina poslancev iz novih članic EU se je učila francosko. Ta trend se je obrnil leta 2009 in 2014, ko sem opazila, da je angleščina praktično povsod nadomestila francoščino,« je za Delo poudarila Mercedes Bresso, evropska poslanka iz vrst zavezništva socialistov in demokratov (S&D), ki med drugim sedi v vplivnem odboru za ustavne zadeve evropskega parlamenta. Italijanka je prepričana, da bo brexit dolgoročno vplival na to, v katerih jezikih bodo govorili evropski uradniki. »Razprava o brexitu je spremenila razmišljanje ljudi v Bruslju. Za mnoge od nas je angleščina lingua franca, a je tudi jezik države članice, ki se je odločila izstopiti iz EU in katere vlada nasprotuje vsemu, kar si želimo zaščititi in razviti na evropskem kontinentu,« je pojasnila poslanka. »Brexit za Evropejce v Strasbourgu in Bruslju zagotovo pomeni spremembo.«
Volilne obljube
Ključno vprašanje je, kako veliko. Evropski poslanci, ki so odgovorili na naše poizvedovanje, so opozorili, da brexit ne more avtomatično voditi v ukinitev uporabe angleščine v institucijah EU. »Takšna sprememba bi zahtevala soglasno odločitev sveta EU,« je bil jasen Elmar Brok, poslanec Evropske ljudske stranke (EPP) in predsednik evropskih federalistov. »Do zdaj nisem dobil vtisa, da se [v EU] pojavljajo tovrstne ambicije, toda angleščina lahko na dolgi rok izgubi pomen.«
V Nemčiji, od koder prihaja Brok, razprava o jezikovnih vidikih evropske integracije ni nekaj novega, a je v zadnjem času ponovno nekoliko zaživela. Skupina nemških poslancev je prejšnji teden javno pozvala kanclerko Angelo Merkel, naj poskrbi, da se bo v evropskih institucijah v prihodnje več govorilo tudi v nemščini. Med pobudniki te iniciative je Johannes Singhammer, eden od petih podpredsednikov bundestaga in član bavarskih krščanskih socialistov, sestrske stranke vladajočih krščanskih demokratov (CDU). Singhammer je prepričan, da bo angleščina tudi po brexitu ohranila dominantno vlogo, a hkrati verjame, kot je dejal v intervjuju za bruseljski portal EurActiv, »da je zdaj smiselno več uporabljati francoščino in nemščino«.
Podpredsednik parlamenta je po poročanju nemškega Süddeutsche Zeitunga s še dvema poslancema, Guntherjem Krichbaumom iz CDU in Axelom Schäferjem iz opozicijske socialdemokratske stranke (SDP), poslal pismo kanclerki, v katerem jo je pozval, naj podpre prizadevanja za povečanje uporabe nemščine tako v evropskih institucijah kot v Nemčiji, kjer je angleščina, tudi zaradi naraščanja števila priseljencev, čedalje bolj popularna oblika komuniciranja in v nekaterih primerih celo izpodriva domači jezik.
Nemčija je trenutno sredi volilne kampanje, izjave politikov pa kažejo, da prihajajo v ospredje tudi jezikovna vprašanja, ki tako dobivajo politični predznak. Stranke lahko marsikaj obljubijo volivcem, a zdi se, da je njihov manevrski prostor na področju spodbujanja uporabe nemščine še vedno precej omejen z zunanjimi faktorji. Med najočitnejšimi sta priseljevanje in globalizacija.
Avtomatična prednost
V veliki večini držav članic v šolah poučujejo angleščino kot prvi tuji jezik, kar ji avtomatično daje prednost pred francoščino in nemščino. »Angleščina je postala novi evropski in svetovni esperanto, kar zlepa se je ne da zamenjati,« je prepričan György Schöpflin, madžarski evropski poslanec iz vrst EPP. S to oceno se strinja tudi Elmar Brok, ki je poudaril, da angleščina ravno zaradi razširjenosti deluje kot osnova za razumevanje, ne le ko gre za delo evropskih teles, ampak tudi pri interakciji različnih civilnih družb.
Evropska unija bo z brexitom izgubila precejšen delež anglofonov, najbolj pa se bo to poznalo v njenih institucijah. Sogovorniki v pričakovanem naraščanju popularnosti drugih večjih jezikov vidijo naraven proces. A nihče ne verjame, da bi lahko izrinili angleščino. Ravno tako ni zaznati velikega navdušenja nad načrtnim zmanjševanjem pojavnosti angleščine v evropskih institucijah, tudi zaradi stroškov, ki bi jih to prineslo.
Čeprav opaža spremembe, je Mercedes Bresso previdna pri napovedovanju prihodnosti. »Angleščina je zelo praktičen jezik in spreminjanje njenega zakonskega statusa bi bilo prenagljeno. Počakajmo, kaj se bo zgodilo v prihodnjih mesecih in letih, a ena stvar se mi zdi jasna: uporaba jezikov, kot so francoščina, nemščina, italijanščina in španščina, se bo povečala.«
