V tujem zelju, in vendarle na domači gredici

O neprimernosti besede rasa, političnem prerekanju na francoski desnici in pomanjkanju pravega pogleda na svet.

Objavljeno
09. oktober 2015 17.08
Mimi Podkrižnik, zunanja politika
Mimi Podkrižnik, zunanja politika

Francija je družba bele rase ... – s temi besedami, večkrat neženirano izrečenimi na televiziji France 2, je republikanska političarka Nadine Morano pred nedavnim šokirala francosko javnost. Vznemirjanje je hudo, ne le v nasprotnih političnih taborih, ampak tudi med Republikanci Nicolasa Sarkozyja. Politična sankcija je že sledila, hipokrizija gor ali dol.

Poslanka v evropskem parlamentu in nekdanja delegirana ministrica za vajeništvo in poklicno usposabljanje (v tretji Fillonovi vladi) ne bo smela kandidirati na regionalnih volitvah, napovedanih za december. Potem ko je tako izglasovala nacionalna komisija za investituro v stranki, je vodja Republikancev, nekdanji predsednik države Nicolas Sarkozy, že predlagal, da jo bo kot nosilko liste v departmaju Meurthe-et-Moselle zamenjala Valérie Debord. Odločitev komisije je dvignila nemalo prahu, in vendar je padla potem, ko je Sarkozy odmeril Moranovi 24 ur časa, da napiše pismo in v njem obžaluje, kar je rekla. K opravičilu jo je spodbudil z besedami, češ, da je »ranila na milijone Francozov, posebno tiste, ki živijo v čezmorskih departmajih. Besede rasa ne gre uporabljati tako lahkotno«. Ker se Moranova, ki je »belo raso branila ... pred vedno večjo islamizacijo Francije«, ni odločila za korak, so sledile posledice. Politični požar še vedno ni ugasnil.

Spogledovanje s skrajno desnico

Brati je očitke, češ, kakšno igro hipokrizije igra Nicolas Sarkozy, ko pa se ve, da je marca 2012 nasprotoval umiku besede »rasa« iz francoske ustave, in kako »odpadnico« Moranovo – ki da je samo rekla, kar mislijo mnogi na republikanski desnici: torej »bobu bob« – podpirajo nekatere znane osebnosti: Brigitte Bardot in prav tako vnuk generala Charlesa de Gaulla (ki mu je tudi ime Charles de Gaulle in je bil kandidat Nacionalne fronte na lokalnih volitvah). Ni zanemarljivo, da je Moranova, ki uteleša zelo desno krilo desnice, pred kratkim napovedala, kako misli kandidirati na strankarskih predsedniških predvolitvah. Spogledovanje s skrajno desno ideologijo je očitno, in tako tudi odločenost radikalnih Republikancev, da odvzamejo glasove Nacionalni fronti Marine Le Pen; zato postavljajo v ospredje imigracijo, varnost in nacionalno identiteto, kakor tudi vprašanja meja, prepoved nošenja muslimanskih rut na univerzah in prepoved obrokov brez svinjine v šolskih jedilnikih. Pri tem jim gredo, kako so se pred dnevi razpisali pri Libérationu, na roke tudi prespraševanja intelektualcev, kot sta Éric Zemmour in Alain Finkielkraut, o »novi in stari Franciji«. Njihovi toni so znani in za marsikoga resda človeško vprašljivi, ob medli levici jih je sploh jasno slišati, a Nadine Morano je z vztrajanjem pri »svojem prav« nemodro šla tako zelo čez rob, da jo je »zasovražil celo Sarkozy« ... Pa čeprav je njegova smer ista: hoditi v zelje skrajne desnice. Strategija se mu je obnesla leta 2007, ne pa leta 2012, a kot je videti, jo je izbral tudi za osvojitev Elizejske palače leta 2017.

In javno mnenje?

Francozi povečini verjamejo (kar 60 odstotkov med njimi po raziskavi za Paris Match), da so »besede Nadine Morano samo znak, »kako večina odgovornih v stranki Republikanci zavzema stališča, ki so blizu Nacionalni fronti«. Vse jasneje je, da dva meseca pred regionalnimi volitvami in sredi humanitarne krize, ki je zaradi priseljevanja vznemirila velik del Evrope, zelo trde tone ubirajo tako na desnici Nicolasa Sarkozyja kot tudi na skrajni desnici Marine Le Pen. Da je nekdanji predsednik obrnil hrbet svoji zvesti privrženki Moranojevi, je za nekatere analitike slabo sporočilo radikaliziranim simpatizerjem republikanske desnice, ki verjamejo, da je treba kljub preobrazbi sveta ohraniti »staro« Francijo in »stari francoski način življenja«.

Na metamorfozo planeta pa – po pisanju psihiatra in psihologa Sergea Tisserona za Monde – tudi v Franciji pozabljajo in ga zato intelektualci še naprej analizirajo skozi zastarela in nostalgična očala bipolarnosti. A življenje že zdavnaj ni več le desna in leva ideologija, ampak je neskončna paleta resnic med da in ne. Nekdaj pronicljivim mislecem je svet pobegnil skozi prste ..., tudi zato ker je vse manj stabilen.