Vidno razočaranje bi pomenilo konec dvomov

Britanska vlada se je danes zbrala za zaprtimi vrati, da bi se poskusila poenotiti o tem, za kako tesen odnos z Evropsko unijo si bo prizadevala.

Razlike med zagovorniki »trdega« in »mehkega« brexita so jasne že dolgo, toda britanski premierki Theresi May jih je do zdaj, vsaj v njenem ministrskem kabinetu, uspelo nadzorovati. Več stvari kaže, da se obdobje nadzorovanega kaosa, ki je zaznamovalo dosedanji mandat konservativne vlade, bliža­ koncu. Britanska vlada je pred pomembnimi odločitvami: v kratkem se bo morala izreči o svojih načrtih za prihodnost odnosov države z EU. 

Znano je, da se proevropski ministri zavzemajo za ohranitev tesnih gospodarskih, predvsem pa regulativnih vezi s sedemindvajseterico. Evroskeptični člani kabineta medtem zagovarjajo radikalnejšo obliko brexita, ki bi omogočila Otoku več svobode pri sklepanju gospodarskih partnerstev z državami, kot so ZDA, Indija in Avstralija. Kombinacija obojega, pristop, ki je poimenovan »menedžirano razhajanje« in predpostavlja, da bi Združeno kraljestvo samo izbralo, katera pravila enotnega evropskega trga bi upoštevalo in katerih ne, bi po poročanju Financial Timesa po vsej verjetnosti resda rešil obstoječo zagato in poenotil kabinet, a najverjetneje samo do naslednjega kroga pogajanj z EU. Evropski pogajalci namreč vztrajajo pri stališču, da Združeno kraljestvo ne more »prebirati češenj« in se držati zgolj pravil, ki mu najbolj ustrezajo. S tem silijo britansko vlado v to, da izbere med dvema neoptimalnima ­možnostma. 

Dogajanje na dvorcu Chequers, podeželski rezidenci britanske premierke, kamor se je danes zatekel celoten ministrski kabinet, bi brez dvoma lahko poglobilo razkol v vladi, sploh če bi padla odločitev o končnem cilju Združenega kraljestva v drugi fazi pogajanj o brexitu. Vidno razočaranje ene ali druge strani ali morebiti celo kakšen odstop bi pomenil, da je dvomov konec in da je Theresa May potegnila črto čez kontroverzno vprašanje prihodnjih odnosov, so poudarili komentatorji. 

Odlašanje ni (več) rešitev

Vlada bi seveda lahko znova odložila iskanje končnega odgovora. Navsezadnje je odlašanje s sprejemanjem pomembnih odločitev v zadnjem letu in pol njen modus operandi. 

Njegov cilj ni bil zgolj preprečiti poglabljanja notranjega razkola, ampak tudi načeti enotnost nasprotne strani. EU se je med prvo fazo pogajanj uspešno držala vnaprej predvidenih pogajalskih izhodišč in iztržila od Londona pomembne koncesije. V drugi fazi enotnost sedemindvajseterice ni več tako samoumevna. Želja po hitrem in obsežnem dogovoru je prisotna v marsikateri prestolnici. Toda to ne odpravlja potrebe po tem, da se britanska vlada enkrat mora odločiti, za kako globoke odnose si bo prizadevala v ­pogajanjih. 

Če ne EU, jo bo k temu prisilila notranjepolitična realnost. Vodja laburistov Jeremy Corbyn bo v ponedeljek predstavil stališče opozicije o tem, za kakšen dogovor bi si morala prizadevati država. Laburisti imajo od referenduma o brexitu težave z oblikovanjem stališč o prihodnosti odnosov z Unijo. Tako kot vladajoča konservativna stranka so razdeljeni med »remainerje« in »leaverje«. V svojih vrstah imajo kar nekaj ljudi, ki se zavzemajo za razpis novega referenduma, veliko je tudi takšnih, ki bi podprli obstanek države v enotnem trgu ali carinski uniji. Corbyn bo v ponedeljek dobil priložnost, da poda jasno, alternativno vizijo brexita. Če mu bo uspelo, bo to tudi trenutek resnice za konservativno stranko in vlado Therese May.