Vojvoda ima še vedno na tisoče privržencev

Četniški vojvoda se je prostovoljno predal haaškemu sodišču, da bi ga premagal, hkrati pa je trdil, da je sodišče »srbožersko« in protisrbsko in da v teh okoliščinah za Srbe ni pravice. Vojislava Šešlja po trinajstih letih pripora, kar je zunaj vseh razumnih rokov sojenja, namesto zmage čaka dolgoletna zaporna kazen.

Šešelj se je predal mednarodnemu sodišču za vojne zločine v nekdanji Jugoslaviji (Icty) v začetku leta 2003, sojenje se je začelo šele leta 2007, haaški obtoženec pa je bil navdušen nad neposrednim prenosom procesa, ki so ga z naročninami plačevali tudi tisti, ki bi ga najraje utopili v žlici vode. Med njegovimi prerokbami se je uresničilo samo to, da je bil 12. marca 2003 ubit Zoran Đinđić, tako da so nekateri v njegovem odhodu v Haag videli beg pred aretacijo zaradi atentata na prvega demokratično izvoljenega srbskega premiera. Srbsko tožilstvo je odstopilo od Šešljevega pregona zaradi pomanjkanja dokazov sredi leta 2004.

Miloševićeva košarica s sadjem

Njegov odhod v haaški pripor so radikalci proslavili kot najsrečnejši dogodek v svojem življenju. Na mitingu pred zvezno skupščino so popivali in prepevali ter se mastili s pečeno svinjino. Šešelj je oznanil, da odhaja branit čast 10.000 srbskih četnikov, ki so se kot prostovoljci Srbske radikalne stranke (SRS) borili za svobodo srbskega naroda. V njihovem imenu je ponovil, da se nikoli ne bodo odrekli veliki Srbiji, ki je njihov življenjski cilj. Napovedal je, da bo v resnici on sodil Američanom, Ictyju in Natu. Sklenil je z besedami: »Če mi Bog ni dal sreče, da umrem na bojišču skupaj z našimi heroji in vitezi, bom imel priložnost, da se borim v drugi vojni, kjer sem najbolj pripravljen in podkovan.«

Po navedbah medijev je Šešlja v celici čakala košarica s sadjem, ki mu jo je poslal srbski vožd Slobodan Milošević, da se osveži po dolgi poti. V Haagu so v začetku leta 2003 proti Šešlju vložili obtožnico, ki ga v devetih točkah bremeni vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti na Hrvaškem, v BiH in Vojvodini. Haaško tožilstvo ga še bremeni pregona več deset tisoč ljudi, njegova politika pa naj bi po­vzročila več kot 900 mrtvih, umore, pregone, posilstva, trpinčenje, ropanje in uničevanje premoženja Hrvatov in Bošnjakov.

V obtožnici je izpostavljeno, da gre za množične pokole na Ovčari pri Vukovarju in v Voćinu na Hrvaškem kot tudi pregon Hrvatov iz vasi Hrtkovci v Vojvodini ter zločine v Zvorniku, Mostarju in Sarajevu, ki naj bi jih zagrešili Šešljevi četniki. Šešelj je vse obtožbe zavrnil, čeprav se je leta na vsa usta hvalil z očitanimi mu zločini in s sovražnim govorom spodbujal zločine ter organiziral sodelovanje prostovoljcev SRS v vojnah na Hrvaškem in v BiH.

Seznam prič, zrelih za likvidacijo

V času odsotnosti zaradi haaških obveznosti so si Šešelj in njegovi privrženci prizadevali, da bi v Srbiji ostal prisoten kot nadnaravno bitje, ki ga ni slišati in videti, vendar obstaja in odloča o vsem. Radikalci so ob vsaki obletnici njegovega odhoda v Haag v njegovo čast pripravili mitinge, mednarodna znanstvena srečanja in okrogle mize. Icty je pomagal Šešlju pri ohranjanju podobe žrtve in pravičnika med privrženci, ker ni razumnega razloga, da so bila potrebna štiri leta za pripravo sojenja. Šešelj v priporu ni le pripravljal obrambe, pisal knjig kot po tekočem traku in si pridelal kazni zaradi nespoštovanja sodišča, temveč naj bi sestavljal tudi seznam potencialnih prič, ki jih je treba ustrahovati ali likvidirati.

Spektakularna je bila tudi njegova gladovna stavka, ki so jo radikalci poskušali izkoristiti, da bi ga prikazali kot Mandelo in Gandhija. Šešelj je v 28 dneh stavke izgubil 25 kilogramov, Icty je popustil njegovim zahtevam, radikalci pa so slavili zmago na beograjskih ulicah. Čeprav je politična moč SRS v Srbiji v zadnjih letih pešala, ima Šešelj na tisoče privržencev, ki povzdigujejo njegovo hujskaško politiko, ki jo je obujal tudi, ko so ga, ker je zbolel za rakom, izpustili na pogojno prostost.

Šešljev duh je bil prisoten med Srbi

Šešelj je menjal ideje in zaveznike kot nogavice. Zaradi nacionalizma je bil obsojen na večletno zaporno kazen že v nekdanji Jugoslaviji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Desetletje kasneje je bil večkrat v srbskem zaporu zaradi kritike in napadov na Miloševića. S srbskim voždom se je razšel leta 1993, Miloševića je imenoval rdeči tiran iz Dedinja, njegovo soprogo pa rdeča čarovnica.

Kljub nasprotovanju Miloševiću je bil med letoma 1998 in 2000 podpredsednik srbske vlade in je sodeloval pri predaji Kosova, ki ga njegovi radikalci še danes ne dajo. Leta 2008 se je razšel tudi s sedanjim srbskim predsednikom Tomislavom Nikolićem, ki ga je označil za najbolj pokvarjenega političnega lopova na srbskem političnem prizorišču, ker da je izdal srbske nacionalne interese. Šešljev duh je bil vsa leta njegovega pripora bolj prisoten med Srbi, kot je bil Miloševićev. V primerjavi s procesi in zaporništvom v komunističnem in haaškem obdobju je Šešelj prepričan, da je Icty hujši od komunistov in od Miloševića.