Župan Gdanska: Vsak človek se mora srečevati tudi z drugačnostjo

Paweł Adamowicz, politik, ki mu je mar za priseljence in se bije proti poudarjenemu poljskemu konservativizmu.

Objavljeno
11. maj 2016 21.04
Mimi Podkrižnik
Mimi Podkrižnik
Barcelona – Česar nočejo­ marsikatere­ nacio­nalne vlade,­ želijo številne lokalne oblasti.­ Paweł Adamowicz, župan Gdanska na severu­ Poljske, je eden tistih politikov,­ ki se poskušajo postavljati­ proti­ osrednji konservativni oblasti v Varšavi in sploh proti nazadnjaškim tokovom, ki preplavljajo skorajda vso Evropo. Pred kratkim se je mudil v Barceloni na mednarodnem forumu o sprejemanju in integraciji beguncev v Evropsko unijo.

Njegove izkušnje s priseljevanjem in integracijo tujcev so skromne, tako kot to drži za vso Poljsko, in vendar sta poljska politika in družba v sedanji humanitarni katastrofi čedalje bolj sovražni do prišlekov in sploh drugega. A župan Gdanska – kjer živi okrog pol milijona ljudi, na širšem metropolitanskem območju jih je 1,5 milijona, priseljencev pa ni več kot 10.000 in so večinoma iz Rusije, Čečenije, Ukrajine, Tadžikistana, majhna skupina prihaja še iz Sirije in Gruzije – se zaveda, »da bo migracij vedno več«. Zato so se pred letom odločili, da bodo poskrbeli za lokalno priseljensko politiko.

Paweł Adamowicz, po izobrazbi pravnik, je član opozicijske desnosredinske Državljanske platforme. Župan je že 17 let.

Vi prihajate iz Poljske in jaz iz Slovenije. Bi naju moralo kdaj biti sram, glede na to, kako se lotevamo begunske problematike ali vsaj javnega mnenja, ki prevladuje v najinih državah?

Sram me je, da prihajam s konca Evropske unije, ki noče biti odprt do beguncev. To ni pošteno, kajti evropska solidarnost ne pomeni, da smo solidarni samo takrat, ko imamo od tega koristi: dobimo, denimo, evropski denar za svoje potrebe. Solidarni moramo biti tudi tedaj, ko nastopijo težave, v krizi. Hkrati mislim, da evropske vrednote niso povezane z določeno religijo: kot kristjani bi morali čutiti dolžnost, da naredimo nekaj dobrega za begunce. Gre za globoko vprašanje identitete.

Poljska je zelo stroga do beguncev­ in migrantov, kakor so tudi Slovaška, Madžarska in še druge države. Zakaj?

Za zdaj imamo približno 200.000 priseljencev, večina jih prihaja iz Ukrajine – to so predvsem ekonomski migranti –, določen odstotek je tudi iz Rusije pa še iz Belorusije. Beguncev je zelo malo, naša vlada jih brez pogojevanja noče sprejeti niti 7000 ... Zato smo se v Gdansku odločili, da bomo pripravili lastno lokalno politiko za integracijo priseljencev. Vemo, da kriza še zdaleč ni trenutna, ampak bo trajala leta in desetletja. Samo oglejmo si svetovni zemljevid: okrog Evrope, ki je še vedno celina prosperitete in miru, je veliko držav, ki se utapljajo v revščini, konfliktih in vojnah. V prihodnosti bodo ljudje s teh ­območij bežali proti Evropi ...

Po eni strani se bodo z njimi porajali problemi, po drugi strani pa tudi nemalo priložnosti: v naših državah pada nataliteta, prebivalstvo se stara ... Če bomo hoteli ohraniti kakovost življenja na primerljivi ravni, potrebujemo več ljudi. In tu nastopi vprašanje skupne migrantske politike, pa tudi regionalnih politik: poljske, slovenske in drugih. Da Poljska še vedno nima svoje politike priseljevanja, je slabo in kaže, kako kratkovidna je.

Gdansk poskuša biti zgled drugim.

Da, smo prvo mesto na Poljskem, ki razvija svojo politiko priseljevanja in integriranja. In kdor je prvi, ima nemalo težav. Rekel bi, da je v Gdansku javno mnenje nekoliko bolj naklonjeno priseljevanju kot drugje, čeprav so mnogi še vedno proti. Na splošno drži, da so ljudje v velikih mestih bolj odprti in bolje razumejo ekonomske in demografske probleme, hkrati pa je treba poudariti, kako ključno vlogo imamo pri oblikovanju javnega mnenja lokalni politiki. Pokazati moramo veliko poguma in odprtosti, razmišljati o prihodnosti. Danes so morda bolj kot kdaj prej na preizkušnji naše dostojanstvo, človekoljubje, spoštovanje človekovih pravic ... Župani se moramo pokazati kot ljudje, ki spoštujemo vrednote, v nasprotnem smo samo oportunisti. To razločevanje se zdaj izraža v naših lokalnih politikah in prav tako na nacionalni ravni.

Kaj pomeni v praksi, da razvijate svojo migracijsko politiko?

Začeli smo maja 2015, ko se je naša mestna hiša kot prva na Poljskem odločila, da bomo oblikovali interdisciplinarno skupino. Vanjo smo povabili več kot 150 ljudi iz različnih institucij – od šol in socialnih služb do zdravstvenih ustanov pa tudi iz policije, nevladnih in karitativnih organizacij, cerkve – in seveda smo se obrnili na migrante. Pritegnili smo jih več kot dvajset, iz različnih držav, da bi nam pomagali z izkušnjami.

Tematsko smo se lotili od izobraževanja in kulture do stanovanjske problematike pa tudi vprašanj socialne pomoči, dela, nasilja in diskriminacije, zdravja in še česa. Potem ko smo marca letos končali projekt, smo zdaj v fazi javnega posvetovanja: meščani in nevladne organizacije imajo priložnost, da izrazijo svoje mnenje in predstavijo svoje poglede, argumente. O našem modelu priseljevanja in integracije bo začel junija razpravljati mestni svet. Upam, da bodo svetniki izglasovali resolucijo in bo program, ki smo ga razvili, postal lokalni zakon. Če se bo to res zgodilo, bo Gdansk prvo mesto na Poljskem, ki je potrdilo lastno politiko priseljevanja in integriranja tujcev.

Poljska zgodovina je precej tragična in tudi zgodba o zatiranju. Koliko so sodobni ksenofobni refleksi povezani z zgodovinsko bolečino? V nekaterih majhnih okoljih je bil zgodovinski nacionalizem način preživetja.

Po eni strani opažamo nezadovoljstvo na vseh koncih Evropske unije. Vidimo, da so postkomunistične države precej zaprte do priseljevanja. Razlogov je veliko, ne moremo govoriti samo o enem. In vendar je za Poljsko mogoče reči, da smo od druge svetovne vojne povsem homogena družba. Samo nekaj odstotkov je takih, ki prihajajo iz Ukrajine, Belorusije ali od drugod. In to je prvikrat v naši zgodovini, kajti zadnjih več kot tisoč let je bila Poljska multikulturna, multinacionalna in versko premešana družba. Drugi razlog je, seveda, revščina. Še vedno smo ena najrevnejših držav v Evropski uniji.

Po drugi strani ste se uspešno izogibali recesiji in tudi brezposelnost ni huda grožnja.

Študije kažejo, da se ljudje ne bojijo, da bi jim priseljenci odvzemali delo, ampak jih je strah terorizma; sploh po nedavnih dogodkih v Bruslju. Poljaki povezujejo begunce s potencialnimi teroristi, kar je, seveda, narobe. Naloga, ki jo imamo, je zahtevna, saj je treba znati argumentirano prepričevati javnost proti predsodkom. Mogoče je govoriti o krizi naše demokracije, o težavah demokratičnih struktur in krepitvi avtoritarnih trendov. Na vzhodu Evrope jih močno občutimo, ko spremljamo, recimo, novo poljsko vlado ali kaj se dogaja v Orbánovi Madžarski oziroma na Slovaškem. Zdi se mi nevarno. Mogoče pa je trend razumeti kot nekakšno pešanje, 25 let po menjavi sistema smo padli v krizo. Demokratični, odprti in liberalni ljudje morajo zdaj zbrati pogum in si prizadevati za prave vrednote. Res smo na preizkušnji.

Zdaj je čas za solidarnost.

Verjamem, da je. Sploh, ker prihajam iz Gdanska, ki je mesto svobode in Solidarnosti. Moja dolžnost je skrbeti za sodobno solidarnost: za konkretno solidarnost in ne le na deklarativni ravni. Mislim, da čas kliče po simbolih, po pogumnih novih voditeljih, ki znajo razmišljati in delujejo odkrito in odprto.

Koliko so pri tem v oporo ali v oviro mediji? Konservativnosti je vedno več.

Njihova vloga je ključna, tudi vloga socialnih omrežij. Nova vlada je spremenila zakon o javnih medijih, kar pomeni, da so vedno bolj režimski in širijo propagando, tako kot so jo v komunističnem sistemu. Ljudje se zavedajo, da so mediji čedalje manj svobodni, zato jih zmeraj manj spremljajo. S spremembami, ki jih je vpeljala nova vlada, smo izgubili tudi veliko novinarjev. Razmere so res slabe. Hkrati imamo tudi krizo ustavnega sodišča ... Rekel bi, da se bo na Poljskem kmalu porodilo novo državljansko gibanje. Veliko ljudi, ki razmišljajo odprto in demokratično, se bo povezalo proti vladi.

Se porajajo nove moralne ­avtoritete? Je čas za nove Leche Wałęnse?

V zgodovinsko vročih časih je normalno, da se porajajo novi voditelji, nova imena. Prišlo bo do generacijskega prenosa.

In kakšno vlogo igra cerkev?

Katoliška cerkev na Poljskem je zelo pasivna, še več, preveč škofov zelo neposredno simpatizira z novo vlado. Kar je narobe. Cerkev bi morala biti odprta za vse. Če se bo toliko naslanjala na vladno garnituro, je na dolgi rok pričakovati, da bo imela težave.

Kako se vam uspeva biti proti konservativnim silam?

Pri nas v Gdansku večina še vedno razmišlja odprto, sprejema ekonomijo svobodnega trga, verjame v liberalni in demokratični sistem. V naslednjem desetletju bo verjetno podobno, ni pričakovati korenitih sprememb. Kakor v Gdansku, kjer je brezposelnost manj kot 3,5-odstotna, je več odprtosti tudi v Vroclavu, Krakovu, Varšavi, ­Poznanju.

Kaj pomeni za vas današnja konferenca v Barceloni, kjer je na temo priseljevanja nastopilo več kot 40 sogovornikov z različnih koncev Evrope in tudi iz ZDA?

Srečanja med župani in izmenjavanje dobrih praks so vedno pomembna in koristna, saj porajajo sveže ideje in so priložnost za stik z različnimi izkušnjami. Srečevati se s tujci je vedno zelo pozitivno in bogati. Vsak človek se mora spoznavati z drugačnostjo. Drugih in drugačnih se ne smemo bati.