Je spet pravi čas za revolucijo?

Leto 1968: Največja dediščina je dejstvo, da se za pravice izplača boriti.

Objavljeno
02. februar 2018 21.10
Irena Štaudohar
Irena Štaudohar

Ljubljana – Leto 1968 je bilo eno najvznemirljivejših v prejšnjem tisočletju. Mladi v Parizu in drugih svetovnih prestolnicah so odšli na barikade in zahtevali radikalne spremembe družbe, rokenrol je bil ritem njihovega upora, šlo je za kulturni, razredni in generacijski boj. Upor se je zdel mogoč, boj za pravice smiseln.

Sredi šestdesetih let so se začele čutiti posledice povojne demografske eksplozije. Evropa je bila polna mladih ljudi, je v knjigi Povojna Evropa zapisal Tony Judt. Ustaljeni red jih je začel dušiti, niso več želeli živeti kot njihovi starši in po vsem svetu so se zanetili spontani upori. Majhne revolucije so hoteli na silo zadušiti, a bolj ko je bila policija nasilna, bolj so mlade podpirali delavci in tudi drugi državljani. Ko so prebivalci Češkoslovaške podprli politike, ki so želeli reformirati socializem, je Sovjetska zveza na ulice Prage poslala tanke. »Socializma s človeškim« obrazom je bilo konec.

Nemir na kavču

Prav v tem letu so se pojavila številna civilna gibanja. Borila so se za temnopolte, ki so v ZDA še vedno ostajali brez državljanskih pravic, za ženske, za mir. Protestniki so zahtevali, naj se vojna v Vietnamu konča. In vse to vrenje na različnih koncih sveta je v živo prenašala televizija naravnost v udobne dnevne sobe. Svet je postal majhen in na malih zaslonih je bilo mogoče videti, da je krvav in krivičen.

Največja dediščina leta 1968 je dejstvo, da se za spremembe in pravice izplača boriti, da potrošniška družba ustvarja prazne glave, da je socialna država pravica in da je še vedno najboljša tista glasba iz preteklosti, ki so jo ustvarjali divji in svobodomiselni umetniki, ne pa zabavna industrija.

Ni čudno, da je Nicholas Sarkozy takoj, ko je prišel na oblast, povedal, da bo za vedno uničil zapuščino leta 1968. Mnogi drugi to delajo tiše, pred našimi očmi.


Apokalipsa v Vietnamu
Vojna v Vietnamu, ki se je začela 1. novembra 1955, je trajala do leta 1975.

Američani so pomagali južnemu Vietnamu v boju proti komunističnim silam na severu države, ki sta jih podpirali socialistični zaveznici Sovjetska zveza in Kitajska. Vojna je doživela vrhunec prav leta 1968, ko so sile Vietkonga in severnovietnamske vojske z legendarno ofenzivo Tet močno oslabile ameriško vojsko. Na ulicah Sajgona je fotograf Eddie Adams takrat posnel eno najbolj brutalnih vojnih fotografij, ki prikazuje trenutek, ko je južnovietnamski general Nguyen Ngoc Loan s strelom v glavo usmrtil moškega, ki je bil osumljen gverilske aktivnosti. V Vietnamu se je borilo pol milijona Američanov, 60.000 so jih poslali domov v krstah. Umrlo je dva milijona vietnamskih civilistov in milijon vojakov. Američani so v času vojne na to obmorsko državo v jugovzhodni Aziji odvrgli več bomb, kot jih je med drugo svetovno vojno padlo v Evropi in Aziji skupaj. Obrambni minister Robert McNamara, ki je bil arhitekt ameriške vojne v Vietnamu, je v spominih zapisal, da to vojno močno obžaluje, da je bila »napačna poteza«, kar pa ni škodilo njegovi karieri; leta 1968 je namreč postal predsednik Svetovne banke. Za razliko od vojne v Iraku se nobena evropska država ni udinjala ZDA in poslala svojih sil v Vietnam.

Atentat

Martin Luther King mlajši, ameriški baptistični duhovnik in borec za pravice temnopoltih, je imel leta 1963 na stopnišču Lincolnovega mavzoleja v Washingtonu pred več kot 250.000 zbranimi protestniki znameniti govor, ki ga je prenašala tudi televizija.

V njem je navdihnjeni množici pripovedoval o svojih sanjah. »Sanjam, da bodo nekega dne na rdečih hribih Georgie sinovi sužnjev in sinovi njihovih lastnikov skupaj sedli za mizo bratstva.« Leto pozneje je pri 35 letih postal najmlajši prejemnik Nobelove nagrade za mir. Četrtega aprila 1968, ko je prišel v Memphis izrazit podporo smetarjem, ki so stavkali, ga je na balkonu motela zadela krogla, ki jo je izstrelil pobegli zapornik James Earl Ray. Dva meseca pozneje so ga aretirali v Londonu. Nikoli niso ugotovili, kje je Ray dobil denar za pot v Veliko Britanijo, celo njegov oče je izjavil, da je bil preveč neumen, da bi sam zasnoval Kingov uboj. Po atentatu je črna Amerika eksplodirala.

A v revolverju je bilo še več krogel.

Robert F. Kennedy je na začetku leta objavil kandidaturo za predsednika ZDA in začel osvajati zvezne države, na slavljenju zmage v Kaliforniji 5. junija ga je v hotelu Ambassador ustrelil palestinski begunec Sirhan Bishara Sirhan, ki je nasprotoval Kennedyjevim proizraelskim stališčem. Leta 1969 so ga obsodili na smrt, vendar so mu smrtno kazen pozneje spremenili v dosmrtni zapor, a tako kot mnogi drugi atentati in smrti v šestdesetih je bil tudi ta obdan z mreno zarote, saj se naboji, ki so jih našli v telesu mrtveca, niso ujemali z naboji v Sirhanovi pištoli. Ena od teorij je celo bila, da naj bi atentat na Bobbyja naročil grški poslovnež Aristotel Onassis, ki se je 20. oktobra 1968 poročil z Jacqueline Kennedy, vdovo njegovega brata Johna.

Olimpijske igre v Mehiki

Jugoslavijo je na olimpijskih igrah zastopalo 69 športnikov, osvojili so po tri zlate in srebrne kolajne ter dve bronasti odličji.


Zlato so prinesli domov enaindvajsetletna Ðurđica Bjedov (plavanje na 100 metrov prsno), Miro Cerar (konj z ročaji) in vaterpolska reprezentanca, srebrni so bili košarkarska reprezentanca, Ðurđica Bjedov (plavanje na 200 metrov prsno) in Stevan Horvat (rokoborba), bron sta dobila Branislav Simić (rokoborba) in Zvonko Vujin (boks). Športniki so na olimpijskih igrah dosegli kar 34 svetovnih rekordov. Ameriška temnopolta atleta Tommie Smith in John Carlos, ki sta na teku na 200 metrov prejela zlato oziroma bronasto medaljo, sta prišla na podelitev medalj brez čevljev, obuta le v črne nogavice. Med igranjem ameriške himne sta sklonila glavo in iztegnila roki, na katerih sta imela črno rokavico, stisnjeno v pest, in tako pozdravila »črno moč«. »Hotela sva,« je pozneje povedal Carlos, da bi vsi temnopolti ljudje na svetu, od malega trgovca do čevljarja, vedeli, da so te medalje tudi njihove. Prav tega leta se je v nadaljevanki Zvezdne steze zgodil tudi prvi televizijski poljub med temnopolto igralko (Nichelle Nichols) in belcem (William Shatner).

Študentski nemiri

Študentski nemiri v Parizu so bili po besedah komaj 23-letnega voditelja francoskega študentskega gibanja Daniela Cohna-Bendita, bolj znanega kot Rdeči Dany, socialni in kulturni upor, ne pa politična revolucija.


»Oblast nas ni zanimala. In večine francoskih delavcev, ki so sodelovali v splošni stavki, tudi ne. Hoteli smo le oblast nad lastnim življenjem.« Pariz ni bil edini. Ulice po svetu so zasedli mladi, od Londona do New Yorka, od Rima do Ljubljane, uprli so se staršem, normam, avtoritarnosti, morali, socialni neenakosti. V ZDA so hipiji v oblaku svobodne ljubezni in LSD (ki ga je na trg poslala Cia) protestirali proti vedno bolj nasilni vojni v Vietnamu in se borili za pravice temnopoltih, v Franciji so študenti zasedli univerze, ko so jih policisti hoteli pregnati, so postavili barikade. Ko so delavci videli mlade na ulici, so se jim pridružili in zgradili še boljše barikade, zaradi nasilja policije so protestnike podprli tudi drugi državljani. Jean-Paul Sartre je nagovoril mlade in jim povedal, da je sreča v prihodnosti le iluzija in da se je treba za spremembe boriti zdaj. Ko ga je hotel notranji minister aretirati, mu je de Gaulle odvrnil: »Voltaira pač ne morete zapreti!« V Franciji so se mešali razredni, kulturni in generacijski boj. V Nemčiji je to bil revolt proti staršem, ki niso hoteli govoriti o nacizmu, na Poljskem in Češkem boj proti komunizmu. Na ulice so odšli tudi študenti v Jugoslaviji, vključno z Ljubljano, če so v Beogradu mlade podprli tudi profesorji, se to v Sloveniji ni zgodilo, saj je univerzitetni komite ves čas sodeloval s CK ZKJ. Stane Dolanc je zagrozil študentom, da bo, če se ne bodo umirili, v Slovenijo prišla delat red srbska vojska.

Tito

Za maršala, tega velikega diplomatskega lisjaka, je bilo to odlično leto. Upor študentov je v medijih podpiral, na partijskih sestankih pa jih je označil za sovražne sile socializma.


Obsodil je sovjetsko okupacijo Češkoslovaške in za nagrado so mu Američani in Britanci odobrili obilne kredite. Tito je veliko potoval. Če bi za vsako potovanje, ki ga je opravil leta 1968, obstajale točke zvestobe, bi mu Jat podaril brezplačno pot okoli sveta. Bil je na Japonskem, v Mongoliji, Iranu, Indiji, Pakistanu, Jemnu in Etiopiji. Sprožil je pobudo za tretjo konferenco neuvrščenih. Nixon si ga je strašno želel spoznati in romunski diktator Nicolae Ceaușescu ga je kar dvakrat obiskal.

Bitka na Neretvi

Snemanje partizanskega spektakla, ki ga je režiral Veljko Bulajić, je bilo na vrhuncu.

To je bil najdražji film, kadarkoli posnet v Jugoslaviji (več 14 milijard starih dinarjev), z odlično mednarodno igralsko zasedbo: Yul Brynner, Silva Košćina, Franco Nero, Orson Welles, Hardy Krüger, Oleg Vidov, Barbara Bold, Lojze Rozman, Bata Živojinović, Ljubiša Samardžić, Milena Dravić, Boris Dvornik, Špela Rozin. Leta 1970 je bil nominiran za tujejezičnega oskarja. Plakat za angleško različico filma je naredil Pablo Picasso, in to le za 15 steklenic vina različnih jugoslovanskih proizvajalcev in zato, ker je občudoval Tita. O tem, za kako velik spektakel je šlo, pričajo številke: 25.000 statistov, 18 letal, 48 tankov, 150 tovornjakov, 4 tone dinamita, 200 ton črne barve. In najrazburljivejše scene snemanja? Morda tista, v kateri hkrati juriša 600 konj in konjenikov, ali rušenje 90 metrov dolgega mostu. In najbolj neekološke? V 70-metrski kanjon reke so odvrgli 80 topov, 26 tankov in 35 tovornjakov.

Praška pomlad

Aleksander Dubček je bil slovaški komunist blagega značaja, kot piše zgodovinar Norman Davies, edini generalni sekretar v zgodovini bloka, ki je bil obdarjen z nasmejanimi očmi, kar ne čudi, saj se je opredeljeval za »socializem s človeškim obrazom«.

A tovarišem iz Sovjetske zveze reforme, ki jih je načrtoval, niso bile všeč, še posebej jim je šla v nos svoboda tiska. V noči z 20. na 21. avgust je v Češkoslovaško brez opozorila vdrlo pol milijona vojakov Varšavskega pakta in 5000 tankov. Vojska je najprej zasedla praško mednarodno letališče Ruzyně, kjer je bila organizirana dodatna zračna pošiljka vojakov. Češkoslovaške sile so bile zaprte in obkoljene v kasarnah, dokler je bila prisotna grožnja s protinapadom. Enaindvajsetega avgusta zjutraj je bila Češkoslovaška okupirana. Dubček je vklenjen odletel v Rusijo, reforme so bile ustavljene. Takratno dogajanje v Pragi najlepše opisuje Milan Kundera v knjigi Neznosna lahkost bivanja.

Knjižne uspešnice v Sloveniji

V slovenščini je končno izšel težko pričakovan Pasternakov roman Doktor Živago in bil hitro razgrabljen.

Prodali so kar 18.000 izvodov. Najbolj osovraženo knjigo v Sovjetski zvezi je Pasternak dokončal leta 1955. Ker je bil v njej kritičen do revolucije, je roman v nekem trenutku postal bomba brez varnostnega zatiča, ki je raztreščila življenje vseh vpletenih. Olgo, Pasternakovo ljubico, ki je bila navdih za Laro, so strpali v zapor in tam je rodila mrtvega pisateljevega otroka, Pasternak je padel v nemilost, odpovedati se je moral Nobelovi nagradi, hoteli so ga izgnati. Roman so pretihotapili v Italijo. Izšel je leta 1957 in še isti dan so prodali celotno naklado. V Delu so o romanu zapisali, da v veliki lirski pesnitvi Borisa Pasternaka ni več »herojskega oktobra, tokrat je velika revolucija zaživela v običajnem človeku, v njegovi osebni življenjski zgodbi«.

Na drugo mesto najbolj prodajanih knjig se je zavihtela ena največjih slovenskih uspešnic vseh časov, partizanska Ukana Toneta Svetine (13.500 izvodov). Svetina je napisal roman kar v petih delih in takoj je postal uspešnica, ki je imela velikanski finančni uspeh, čeprav je danes skoraj pozabljen. Roman so menda v več kot 1,5 milijona izvodih izdali tudi v Sovjetski zvezi, vendar so ga tam ponekod malo priredili oziroma cenzurirali.

Izbrano delo Ivana Cankarja je bilo tretje (12.000).

Rokenrol

Najboljša zgodovinska knjiga tistega časa je glasba. Albumi so poglavja, pesmi so zgodbe o uporu, ritem je kisik v krvnem obtoku in melodija dihanje svobode.


Rockovski zvezdniki so bili glavni junaki. Susan Sontag, velika intelektualna ikona, je na primer povedala, da se ni ločila in zapustila akademskega sveta zato, ker je brala knjige o etiki, ampak zato, ker je ljubila rokenrol. Revija The Rolling Stone je za album leta izbrala Beggars Banquet zasedbe The Rolling Stones, na katerem so bile pesmi, kot so Salt of the Earth, Parachute Woman, Sympathy for the Devil in Street Fighting Man. Mick Jagger je slednjo napisal po tistem, ko se je v Londonu udeležil mirovnih protestov pred ameriško ambasado, a jih je razgnala policija. Tednik New Musical Express je za najboljšo pesem razglasil Hey Jude zasedbe The Beatles, ki so tistega leta ustanovili Apple Corps Ltd. in z Mio Farrow, Donovanom in drugimi odpotovali v Indijo na obisk k Maharišiju ter se potopili v transcedentalno meditacijo. Ringo se je z ženo vrnil domov že po nekaj dneh, ker, kot je dejal, ni prenašal preveč začinjene hrane. A vendarle se je takrat električna kitara spogledala s sitarjem, in ko so se še drugi člani vrnili v London, so posneli eklektičen in inovativen dvojni Beli album, na katerem je kar trideset skladb, ki prepletajo divje ritme (Helter Skelter, Revolution 9, Back in the U. S. S. R.) in nežne balade (I Will, Julia, I'm So Tired). Glasbeni talent Beatlov je postal klasika. John Lennon in Yoko Ono sta se gola pojavila na naslovnici revije The Rolling Stone in poskrbela za škandal.

Johnny Cash je imel 13. januarja znameniti koncert v zaporu Folsom. Tega leta se je poročil s svojo June. Aretha Franklin je izdala album Lady Soul, Jimi Hendrix pa Electric Ladyland, tega leta so ga v Stockholmu aretirali, ker je razbil hotelsko sobo in se stepel z basistom Noelom Reddingom. Skupina The Byrds je izdala kar dve vinilki, The Notorious Byrd Brothers in Sweetheart of the Rodeo, Pink Floyd A Saucerful of Secrets, The Doors Waiting for the Sun, Van Morrison Astral Weeks, Leonard Cohen The Songs of Leonard Cohen ... Naslednje leto se je zgodil Woodstock.


P. S.: Najboljši slovenski ansambel so bile Bele vrane.

Filmi

Intonacija za najboljše filmsko desetletje vseh časov se je začela že konec šestdesetih.


Stanley Kubrick je po knjigi Arthurja Clarka posnel 2001: Odisejo v vesolju in Straussov valček se še nikoli ni bolj prilegal vesolju. Polanski je ustvaril grozljivko Rosemaryjin otrok, leto pozneje je Mansonova družina brutalno umorila njegovo visoko nosečo ženo Sharon Tate. Charlton Heston je igral glavno vlogo v Planetu opic, nastala je kultna klasika o zombijih Noč živih mrtvecev (»Zombiji so metafora ljudskih množic brez razredne zavesti«). Sergio Leone je posnel enega največjih vesternov Bilo je nekoč na Divjem zahodu, v katerem je strelski obračun ambiciozna alegorija kapitalizma, v Bergmanovem filmu Sramota sta nastopila Liv Ullmann in Max von Sydow. Na filmskem festivalu v Cannesu so režiserji Jean-Luc Godard, Claude Lelouch in François Truffaut prekinili projekcijo filma Peppermint Frape in zahtevali, naj se buržujski festival prekine ter tako podpre študente in delavce na barikadah.


Zlato areno v Pulju je dobil Živojin Pavlović s filmom Ko bom mrtev in bel, Strogo nadzorovani vlaki Jiříja Menzla so dobili oskarja za tujejezični film. V Sloveniji je Jože Gale posnel Kekčeve ukane in France Kosmač Peto zasedo, scenarist je bil Vitomil Zupan. Boštjan Hladnik je naredil Sončni krik. Na televiziji so začeli predvajati odlično televizijsko nadaljevanko Mali oglasi, ki jo je režiral Mirč Kragelj, avtor scenarija je bil Aleksander Marodić.

Vesolje


Vročekrvno leto se ni moglo končati bolje kot s pogledom iz vesolja na planet Zemlja.


Enaindvajsetega decembra je Apollo 8 na krovu Saturna, takrat najmočnejše rakete na svetu, poletel v vesolje. V posadki so bili poveljnik Frank Borman, James Lovell in William Anders. Tri dni so potrebovali, da so pripotovali do Lune in jo v dvajsetih urah desetkrat obkrožili.

Kmalu po vstopu v Lunino orbito so uzrli neverjeten prizor, modro žarečo Zemljo, objeto v bele oblake, ki je vzhajala nad sivo luno, obkroženo s črnino vesolja. Bil je božič. V Delu so takrat zapisali: »Je decembrski let po neznanih prostranstvih res napoved, da bo že naš rod doživel zmago nad sončnim sistemom? Uspeh je tolikšen, da lahko kaj takega pričakujemo. In še nekaj je pomembno. Redko je človeštvo tako enotno, kot je bilo prav ob človekovem prodoru v brezmejnost!«

Tik pred koncem leta 1968 je bilo v zraku zelo veliko vznemirjenja in upanja na prihodnost.