Tiskane izdaje
New York – Delovne počitnice ameriškega predsednika so sinonim za novo razstrojenost vrha države. Medtem ko razsodni ljudje okoli Donalda Trumpa skušajo osmisliti njegove jedrske grožnje, te zvenijo bolj skrajno od režima v Pjongjangu, za dobro mero pa je sprožil še spopad z vrhom lastne stranke.
General Kim Rak Gjom, poveljnik severnokorejskih strateških raketnih sil, je dejal, da »ni mogoč pameten dialog s človekom, prikrajšanim za razsodnost, nanj deluje le absolutna sila«, ko je predstavil podroben načrt o izstrelitvi štirih raket srednjega dosega v neposredno bližino otoka Guam in ameriških oporišč na njem.
Odgovor je prišel nekaj ur pozneje iz golfišča Bridgewater v New Jerseyju, kjer je Trump sklenil, da je čas za izčrpen pogovor z novinarji, kljub poskusom njegovega osebja, da bi ga odvrnili od nove improvizacije. Sledil je tok zavesti, v katerem smo med drugim izvedeli, da »dež ognja in gneva« ni bil dovolj ostro sporočilo. »To nam počnejo že zdelo dolgo, dolga leta, čas je, da se jim nekdo postavi po robu za ljudi te države in za ljudi drugih držav,« je ameriški predsednik podvojil svojo stavo na jedrsko merjenje, kdo bo prvi pomežiknil.
Gorki Gorka
Po dveh dneh so razpadla vladna prizadevanja, da bi zelo različne uradne izjave povezali v enotno sporočilo ZDA o severnokorejski krizi. »Poslušati morate predsednika, zamisel, da bo zunanji minister [Rex] Tillerson razpravljal o vojaških vidikih, je bedasta,« je predsednikov svetovalec Sebastian Gorka odpravil sporočila enega najbolj umirjenih članov vladne ekipe, ki ves čas poudarja, da je edina pot iz krize diplomacija. Gorka je kasneje sicer zatrdil, da ni omalovaževal ministra Tillersona, ampak je zavrnil trditve »lažnivih medijev« o nesoglasju v vladi.
Toda poslušanje Trumpa ne prinaša olajšanja, ampak razmere skoraj zožuje na upanje, da bo preudarnost tokrat prišla iz Pjongjanga oziroma Pekinga. Tudi če je to v resnici namerna strategija pritiska na obe prestolnici, da ustavita jedrsko oboroževanje Severne Koreje, predsednik brez vladnih ali vojaških izkušenj in s težavami pri razumevanju kompleksnih strateških tem (kot ga je označil New York Times) igra nevarno igro in deluje povsem drugače od odmerjenega pristopa svojih predhodnikov.
Pregorela
Trump je v zadnjih dneh podrl eno redkih tolažilnih prepričanj o novi ameriški vladi, da so pragmatični generali – skupaj s Tillersonom kot nekakšnim mlajšim partnerjem – »os odraslih« in imajo trdno v rokah varnostno (in zunanjo) politiko države ter bodo preprečili nevarne odločitve. Toda svetovalec za nacionalno varnost H. R. McMaster je pod udarom nacionalističnega krila desnice, ki mu očita, da je del »globoke države«, tradicionalne republikanske struje, ki spodkopava Trumpovo politiko. John Kelly se je iz ministra za domovinsko varnost prelevil v vodjo osebja, ki naj bi naredil red v kaotični vladi, a je zadnje dni prav tako osupel kot vsi drugi.
Obrambni minister James Mattis je v sredo presenetil s sporočilom, ki je s sicer precej bolj natančno odmerjenimi besedami odmevalo predsednikovo ostrino. Minister je doslej veljal za nekakšen lakmusov papir, če bi nenadoma izvedeli za njegov odstop, naj bi to bil znak, da se obetajo skrajne odločitve Bele hiše. Analitiki kot John Cassidy iz časnika New Yorker domnevajo, da je Mattis poskušal po eni strani podpreti predsednika pred domačimi kritiki, po drugi pa utrditi njegovo omajano verodostojnost v tujini. Toda Trumpova četrtkova zahvala ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu, ker je zahteval zmanjšanje osebja na ameriškem veleposlaništvu v Moskvi za 755 ljudi in je tako Beli hiši »prihranil prizadevanja, koga odpustiti pri varčevalnih ukrepih«, ne bo koristila tem prizadevanjem. Tudi če bodo pripombo za nazaj razglasili za šalo, kar je redno pojasnilo za predsednikove sporne izjave.
Domači spopad
Ta se gotovo ni šalil, ko je najprej v vrsti sporočil prek twitterja napadel vodjo republikanskih senatorjev Mitcha McConnella, nato pa novinarjem dal vedeti, da je morda čas za njegovo zamenjavo, če ne bo uresničil zakonodajnih prizadevanj Bele hiše. Nekaj dni javnega zbadanja, ker kongres ni razgradil zdravstvene reforme predsednika Baracka Obame in je nadomestil z republikansko protireformo, je strnil z besedami, da »če ne bo uresničil razgradnje in zamenjave, če ne bo speljal davkov, kar pomeni njihovega znižanja in davčne reforme, ter če ne bo sprejel najlažje pobude, (obnove) infrastrukture, me ponovno vprašajte (ali je čas za zamenjavo McConnela)«.
To je osupljiva zaostritev odnosov z enim najvplivnejših republikancev v kongresu, brez katerega vlada ne more uresničiti zakonodajnih načrtov. Predsednik z zelo nizko podporo javnosti (okoli 38 odstotkov po zbiru zadnjih anket) morda igra na karto, da je kongres še manj priljubljen, in ga poskuša narediti za grešnega kozla poraznih prvih šest mesecev nove oblasti. Še posebej, ker ankete med volivci desnice kažejo, da ti dejansko za zastoj bolj kot Trumpa krivijo kongresnike.
Toda celo predsednikov vztrajni zagovornik Newt Gingrich, nekdanji republikanski vodja kongresa, je začuden dejal, da »morda nisem dovolj bister, toda ne razumem, kako bi republikanski predsednik s poglabljanjem spopada z republikansko večino (v kongresu) lahko prišel daleč«. Morda Trump računa na pripravljenost večine republikanskih volivcev (52 odstotkov v anketi Washington Posta), da bi bili pripravljeni preložiti predsedniške volitve leta 2020, če bi tako zahteval.
