Aung San Su Či in Burma: Nobelova nagrada za vojno

Je Aung San Su Či razočarala svoje ljudstvo? Je še vedno dovolj časa, da demokracijo spremeni v sredstvo spremembe?

Objavljeno
22. november 2016 17.49
MYANMAR-ROHINGYA/BANGLADESH
Zorana Baković
Zorana Baković

Nekaj dni po tem, ko se je v javnosti pojavil videoposnetek s strahotnimi prizori razdejanih vasi v burmanski državi Rakajn, je Kitajska včeraj potrdila, da je iz Burme prebežalo na njeno ozemlje več kot 3000 ljudi­ in da je nekaj granat zašlo s poti in preletelo mejo; na srečo brez usodnih posledic.

Prizori z juga Burme so bili posneti prejšnji mesec, ko se je vojska, potem ko je okoli 300 oboroženih moških napadlo vojake in policiste, maščevala prebivalstvu južne države, v kateri živi velika skupnost muslimanskega ljudstva Rohingja. Po trditvah državnih medijev je bilo ubitih najmanj 17 pripadnikov varnostnih sil in 69 »nasilnih napadalcev«, po mnenju organizacij za varstvo človekovih pravic pa je bilo več sto žrtev. Na stotine pripadnikov ljudstva Rohingja se je po novem izbruhu nasilja zateklo v sosednji Bangladeš, kamor, kot poudarjajo burmanski nacionalisti, tudi sicer sodijo. Od 800.000 do milijon pripadnikov tega ljudstva je praktično brez države. V Burmi jih ne priznavajo za svoje državljane, imajo jih za nezakonito priseljene imigrante, in to celo tiste, ki so se rodili in odrasli na burmanskih tleh.

Politična sposobnost?

Dogodki na severu Burme so druga zgodba, čeprav so tudi ti posledica napadov uporniških skupin na državno vojsko. Eden od spopadov je izbruhnil v nedeljo v državi Šan ob meji s Kitajsko, tako da je tudi kitajska vojska v pripravljenosti, da bi, kot je zapisano v izjavi obrambnega ministrstva, »zaščitila neodvisnost in varnost države, pa tudi življenja in premoženje kitajskih državljanov, ki živijo ob meji«.

Ne glede na različne povode in korenine spopadov na jugu in severu Burme dejstvo, da se ti ne umirjajo, temveč celo zaostrujejo, odpira vprašanje, ali je dejanska voditeljica države politično sposobna zagotoviti mir v deželi.

Leto dni je minilo, odkar je Nacionalna liga za demokracijo (NLD) z Aung San Su Či na čelu zmagala na parlamentarnih volitvah. Čeprav je dobitnica Nobelove nagrade za mir že velikokrat ponovila, da je prav ustavitev spopadov pogoj za uresničitev demokratskih sanj in gospodarski napredek, se zdi, da ne ona ne njena vlada nista sposobni ustvariti razmer za vzpostavitev miru. Navdušenje, s katerim so jo pričakali pred letom, se zdaj spreminja v najhujše nezadovoljstvo. Namesto spremembe, ki so jo pričakovali Burmanci, se zdaj zdi, da vse ostaja isto kot prej. NLD se ni uspelo izogniti pastem korupcije, Aung San Su Či pa, kot kaže, ne ve, kako bi demokracija lahko postala sredstvo družbenih sprememb, ne pa da ostaja končni cilj njenega ­političnega boja.

Globok prepad

Težko je reči, katera naloga, ki se jih mora lotiti burmanska vlada, je težja: reševanje statusa ljudstva Rohingja, s čimer bi dregnili v oko nacionalistično budistično duhovščino in s tem razburkali bazo političnega vpliva, ali vzpostavljanje zaupanja v odnosih z uporniškimi skupinami, ki so v sporu z osrednjo oblastjo od konca britanske kolonialne oblasti leta 1948.

Že to, da burmanska vlada priznava 135 etničnih skupin (med njimi ni ljudstva Rohingja), priča o zapletenih odnosih v državi z okoli 52 milijoni prebivalcev. Položaj je še težji, ker je večinsko ljudstvo Bamara nakopičeno ob reki Iravadi, obdajajo pa ga številne skupine pripadnikov manjšin, ki na svojih območjih pomenijo večino. Desetletja so se manjšine bojevale z Bamari (Burmanci) za naravne vire in večjo avtonomijo, sčasoma pa se je nezaupanje med njimi tako poglobilo, da si je zdaj težko predstav­ljati, kako premostiti ta resnično globoki prepad.

Za nedeljskim napadom so bile tri oborožene skupine: Armada neodvisnosti Kačina (KIA), Narodnoosvobodilna armada Ta'anga (TNLA) in Armada burmanske nacionalne demokratske zveze Kokanga (MNDAA). Nobena od teh skupin ni podpisala sporazuma o premirju z burmansko vlado (osem drugih uporniških skupin je k temu sporazumu pristopilo lani), in zdaj se je pokazalo, da miru ni mogoče imeti po delih. Mir je ali ga ni.

KIA je militantno krilo Organizacije za neodvisnost Kačina, sestavlja ga koalicija najmanj šestih plemen, ki živijo v burmanski državi Kačin, kitajski pokrajini Yunnan in na severovzhodu Indije.

TNLA je oboroženo krilo Osvobodilne fronte države Palaung, ki se bori za pravico do samoodločbe ljudstva Ta'ang, ki živi v državi Šan, poleg tega pa tudi v kitajskem Yunnanu in na severu Tajske. Eden od poglavitnih vzrokov za spor med to skupino in vladno vojsko je opij. TNLA ostro nasprotuje gojenju maka za pridelavo opija, ki pa je glavni vir prihodkov burmanskega gospodarstva, gojijo pa ga predvsem v državah Kačin in Šan. MNDAA vodi etnični Kitajec Peng Jiasheng, njegova armada pa je ostanek Komunistične partije Burme, gverilske organizacije, ki je desetletja uživala močno podporo Kitajske.

Vodstvo v Pekingu se je v zadnjih letih umaknilo od vsega, kar je povezano z oboroženimi spopadi v Burmi, med obiskom Aung San Su Či na Kitajskem se je celo ponudilo za posrednika v mirovnih pogajanjih. Je pa jasno, da azijska sila ne bo ostala zgolj opazovalka, če se bodo nemiri prelili prek meje in ogrozili njeno neodvisnost in varnost. Prav tako je jasno, da Aung San Su Či ne zadostuje Nobelova nagrada za mir. Za iskanje rešitve bi bila zanjo bolj koristna nagrada za vojno, o kateri je morda premalo vedela, ko je svojemu ljudstvu obljubila pravo veliko spremembo.