»Blaznež« v Beli hiši užalil Britance

New York – Ameriški predsednik je ali briljantni strateg, kot trdijo njegovi zagovorniki,­ ali pa politični blaznež, kot so prepričani kritiki. Trumpovo koketiranje z rasizmom je po­vzročilo novo diplomatsko krizo, ki prihaja hkrati z napovedmi o menjavi zunanjega ministra.

Kot tolikokrat poprej je Donald Trump zakuhal diplomatski zaplet z Veliko Britanijo prek twitterja. V sredo je objavil posnetke britanskega skrajnega desničarskega gibanja Najprej Britanija, ki naj bi prikazovali nasilje muslimanov, zaradi česar je celo njegov vztrajni zagovornik, britanski televizijski voditelj Piers Morgan, izgubil potrpljenje. »Podpora čredi fašistov, ki sovražijo muslimane, je najhujša stvar, ki jo je Trump naredil kot predsednik. Če se ne bo opravičil, to pomeni, da je rasist in islamofob,« je oznanil. Oglasila se je tudi predsednica britanske vlade Theresa May in sporočila, da predsednik ni ravnal prav.

Toda Velika Britanija se včeraj ni zbudila ob obžalovanju njene tesne zaveznice, s katero jo menda povezuje »posebna vez«. Bela hiša je namreč sporočila, da ni važno, ali so posnetki resnični ali ne, saj je »resnična grožnja«, ki naj bi jo predstavljali. Trump pa ne samo da se ni opravičil, ampak je Thereso May napadel, da naj raje poskrbi za »uničujoč radikalni islamski terorizem« v Veliki Britaniji. Britanski odziv je bil oglušujoč, tamkajšnji politiki, vključno s člani konservativne vlade, so ostro obsodili ravnanje ameriškega predsednika. »Žalosten in nizek trenutek za Zahod in odnose med državama,« je zapisal konservativni poslanec George Freeman in dodal, da kaže na »globoko omejenost« ter ­predsodke.

Vodja liberalnih demokratov Andrew Adonis je Trumpa imenoval »zlobni rasist«. Poslanec laburistov Paul Flynn je celo pozval, naj Trumpa »zaprejo zaradi spodbujanja rasnega sovraštva«. Theresa May je včeraj med obiskom v Jordaniji iskala ravnotežje med obsodbo Trumpovega ravnanja in poudarjanjem pomena povezave med državama. Doma se kopičijo pozivi, naj London odpove povabilo Trumpu na državniški obisk, toda vlada, ki se sooča s samoizolacijo po odločitvi o odhodu iz Evropske unije, si ne more privoščiti zaostrenih odnosov tudi z Washingtonom. Britanska notranja ministrica Amber Rudd je opozorila na »širšo sliko« in poudarila sodelovanje med državama na področju varnostne in obveščevalne dejavnosti.

Grožnja demokraciji

Odzivi v ZDA niso milejši. Uredniški odbor newyorškega tabloida Daily News je označil Trumpa za blazneža, kolumnisti New York Timesa za »zastopnika rasizma« in grožnjo temeljem ameriške demokracije. Podobno je v Washington Postu kolumnist E. J. Dionne menil, da »dlje ko je predsednik na oblasti, šibkejša bo država«. Republikanski politiki so previdno preoblikovali kritiko predsednika v hvalo Therese May, drugi najvplivnejši senator stranke Orrin Hatch jo je označil za »eno najboljših svetovnih voditeljic«. Konservativni analitiki pa so poskusili razvrednotiti pomen predsedniškega spogledovanja s skrajnimi rasisti in poudarili, da Američane bolj zanimajo delovna mesta in okrepljena gospodarska rast.

Hkrati so nekateri namignili, da naj bi Trump spretno odvračal pozornost od pospešenega sprejemanja sporne davčne reforme, ki naj bi po napovedih morda že danes ali pa v začetku prihodnjega tedna dobila dovolj glasov v senatu. Toda hkrati iz krogov Bele hiše čedalje pogosteje prihajajo razkritja o obupanosti članov vlade nad predsednikom. Svetovalec za nacionalno varnost H. R. McMaster naj bi ga označil za »idiota«, zunanji minister Rex Tillerson za »bebca«, pri čemer slednji tega nikoli ni zanikal. To naj bi zapečatilo njegov karierni zasuk od direktorja največjega mednarodnega naftnega velikana Exxon do vodje ameriške diplomacije. Včeraj so medijske razprave prežela ugibanja, da naj bi ga Trump v prihodnjih dneh zamenjal s šefom obveščevalne agencije Mikom Pompeom, na mesto slednjega naj bi imenovali republikanskega senatorja Toma Cottona.

Nove krize

Prvi diplomat ZDA se že nekaj časa sooča z govoricami o svoji zamenjavi, kar ni ravno okrepilo njegovega pogajalskega položaja v mednarodni diplomaciji. Zdaj je ameriško zunanje ministrstvo praktično obglavljeno, saj vsi čakajo, kdaj bo sekira dokončno padla. Tillerson naj bi sodil v krog zmernežev v varnostni politiki države, ki so krotili Trumpove hipne skrajne navdihe. Toda v zadnjih mesecih naj bi ga vse bolj odrivali na rob, predsednik je nekajkrat javno nasprotoval njegovim diplomatskim pobudam, navzkriž sta si bila pri vprašanjih Severne Koreje, Irana in odnosov z arabskimi zaveznicami.

Hkrati je bil tarča ostrih kritik zaradi vodenja zunanjega ministrstva, na katero je prišel brez političnih ali vojaških izkušenj. Njegova reforma ministrstva je povzročila odhod več kot 2000 kariernih diplomatov in sprožila opozorila o desetkanju diplomatskega aparata. Tillerson je še v sredo branil svoj predlog za 30-odstotno znižanje 55 milijard dolarjev vrednega proračuna ministrstva z besedami, da ne potrebujejo toliko denarja, ker bo več mednarodnih konfliktov. Toda za zdaj se zdi, da ZDA ne samo da ne rešujejo diplomatskih kriz, pač pa njihov predsednik ustvarja nove, kjer jih nihče ne pričakuje.