Boj za humanost

V mreži zasebnih prostovoljcev se trudijo migrantom vrniti pravice.

Objavljeno
23. junij 2017 16.25
Claudio Lo Russo, La Regione Ticino
Claudio Lo Russo, La Regione Ticino

Michael Räber in njegova žena Rahel sta izbrala morsko pot zraven otoka v grškem otočju Kikladi. Vse se je dogajalo poleti leta 2015. Prav to morsko pot med Turčijo in Grčijo je tisto leto že prepotovalo približno 856.000 migrantov.

Njihovo število se je nato do konca leta povečalo na milijon ljudi, ki so pristali v Evropi v želji po lepši prihodnosti. To so bili moški, ženske in otroci, ki niso bežali samo pred vojno v Siriji, ampak tudi iz Afganistana, Nigerije, Iraka, Eritreje ter drugih afriških in azijskih držav, razdejanih zaradi vojne, lakote in diktatur.

Leta 2016, po sklenitvi sporazuma med Evropo in Turčijo ter po zaprtju balkanske poti, se je število ljudi, ki so stopili na evropska tla, zmanjšalo; bilo jih je nekoliko manj kot 370.000, približno polovica od tega v Grčiji. Toda v Sredozemskem morju je utonilo več kot 5000 ljudi - več kot v katerem koli letu pred tem.*

Morje in ljudje, ki so ga prečkali zaradi obupanosti in upanja hkrati, so spremenili Michaelovo življenje. Michael je bil računalniški strokovnjak in nekdanji častnik v švicarski vojski in ni imel nobenih izkušenj s humanitarnim delom. Imel se je za običajnega človeka, dokler se ni »znašel v tej resničnosti, ki je izjemno vplivala nanj, saj ni mogel sprejeti tega, da v sodobni Evropi tako slabo ravnajo z ljudmi«.


Michael Räber. Foto: schwierchrüz.ch

Ravno se je hotel vrniti v Kiesen, majhno mesto z manj kot tisoč prebivalci južno od Berna, ko je v Atenah zagledal prizor, ki mu je segel do srca. »Tistega dne sem videl dva mlada fanta, ki sta stopila z vlaka na podzemni železnici z nahrbtnikoma, skorajda nekoliko večjima od njunih majhnih teles. Ko sem ju spoznal, sem začutil, da moram nekaj storiti. Razdalja, ki je obstajala med nami in zaradi katere sem bil prej slep, je izginila.«

V dveh dneh se je Michael odločil in prepričal Rahel, da se ne bosta vrnila. Nato se je pojavil www.schwizerchrüz.ch (pomočšvicarskegakriža). »Ko je žena predlagala ime, nisem pričakoval, da bo domena na voljo ... Nama pomeni švicarsko tradicijo humanosti, ki bi jo rada širila med ljudmi.«

Michael poudarja, da »schwizerchrüz« ni združenje ali dobrodelna organizacija, ampak omrežje približno 500 zasebnih državljanov, prostovoljcev iz Švice, Nemčije in drugih evropskih držav. Zadnji dve leti je bil Michael zelo dejaven na Facebookovi strani, ki jo je ustvaril, zbiral je finančna sredstva, kuhal hrano in reševal splave z migranti v težavah. Razdelil je več tisoč parov čevljev v begunskem taborišču Idomeni (medtem so ga zaprli) in na otoku Lezbos oddajal zemljišče, ki so ga lahko uporabljali migranti.

Pristop, ki temelji na upoštevanju pravic, je preprost in učinkovit, kar dokazuje center organizacije One Happy Family na Lezbosu. »Migranti so zgradili center in ga tudi upravljajo. Tako se počutijo bolj domače. Zdi se nam zelo pomembno, da jih obravnavamo spoštljivo in da upoštevamo njihove pravice, da so lahko samostojni in neodvisni. O odnosu do migrantov nenehno razpravljamo z večjimi organizacijami, saj njihovo delovanje bolj temelji na potrebah migrantov, ne pa toliko na njihovih pravicah. Posvečajo se predvsem njihovim potrebam; mi bi jim radi vrnili njihove pravice. Tako bodo lahko začeli vzdrževati sami sebe.«


Begunski otroci v Grčiji. Foto: schwierchrüz.ch

Zgodba o sirskem dečku Hanasu dokazuje, da lahko s takšnim pristopom migranti ne samo poskrbijo zase, ampak tudi pomagajo novim migrantom. »Hanas je bil eden izmed mnogih v taborišču v Solunu, kjer je začel sodelovati z nami. Ko se je sodelovanje končalo, je predlagal nov projekt, s katerim bi v Atenah poskrbeli za nastanitev mater samohranilk.« Nato je začel izvajati projekt v Atenah in prejel finančna sredstva, pomagajo mu tudi drugi aktivisti.

Pomembno je opozoriti še na en koristen učinek, ki je dolgoročno ključen za migrante, pojasnjuje Michael: »Začeli smo spreminjati ugled prebežnikov, saj lahko ti zdaj pokažejo, kako nadarjeni, iznajdljivi in samostojni so.«

Michael je trenutno v Švici s svojo ženo in čaka na rojstvo njunega sina. Se bo vrnil k svojemu življenju v Kiesnu? »Mislim, da se ne bom vrnil k svojemu poslovnemu projektu, prav tako se še ne bom kmalu vrnil v Grčijo. K sreči tam delujejo moji številni prijatelji in prostovoljci, ki jim lahko pomagamo od tu, in sicer tako, da jih podpiramo in še naprej zbiramo finančna sredstva zanje.«

Mnogi, ki so izvedeli za to izjemno krizo, se sprašujejo, kaj lahko storijo. »Pomagamo lahko ublažiti posledice tako, da darujemo finančna sredstva. Lahko gremo v Grčijo in postanemo prostovoljci. Lahko pa tudi pristopimo k migrantu ali migrantski družini in postanemo njihovi prijatelji v Švici. Ti ljudje pogosto prihajajo iz države, ki je v vojni, in ne vedo nič o okolju, v katerem so se znašli. Že če samo poznaš nekoga, je lahko vse drugače, in če postanete ta nekdo, lahko naredite veliko dobrega.«

Michaelov moto? »Borimo se za humanost. Pričakujte, da bomo zmagali.«

*Vir podatkov: UNHCR.

***