Britanska davčna težava s čezmorskimi teritoriji

Opozicija zahteva uvedbo neposrednega nadzora nad njimi, češ da sodijo pod odgovornost Londona.
Objavljeno
08. april 2016 21.38
shutt*deviski otoki
Jure Kosec
Jure Kosec

Nekateri davčni strokovnjaki opisujejo Združeno kraljestvo kot največjo davčno oazo na svetu. S tem mislijo predvsem na britanske čezmorske teritorije in samostojna ozemlja pod britansko suverenostjo, ki ponujajo zatočišče več stotisoč podjetjem, katerih lastniška struktura je tajna.

Mnogi bi radi videli spremembe v sistemu, ki dopušča takšne anomalije. Toda kako daleč bo pri tem pripravljena iti britanska vlada? Ta je v zadnjih letih predstavila vrsto ukrepov, cilj katerih je bilo povečati transparentnost poslovanja družb, registriranih v davčnih oazah. Kritiki vztrajajo, da bi morala storiti več.

Še preden so se britanski mediji in javnost ta teden začeli ukvarjati z osebno finančno preteklostjo premiera Davida Camerona in članov njegove družine, je bilo s strani parlamentarne opozicije slišati pozive k sprejemanju radikalnih ukrepov na področju boja proti izogibanju plačilu davkov, tudi ukinitvi avtonomnega statusa Britanskih Deviških otokov in drugih čezmorskih teritorijev ter samostojnih ozemelj pod suverenostjo Združenega kraljestva, izpostavljenih v panamskih dokumentih.

Britanski Deviški otoki so se, kot je znano, znašli na vrhu seznama davčnih oaz, v katerih je panamska odvetniška pisarna Mossack Fonseca v imenu nekaterih svetovnih voditeljev in vplivnežev registrirala več stotisoč podjetij in svojim strankam na ta način pomagala skriti premoženje pred očmi javnosti in nacionalnih davčnih uradov.

Samosvoja štirinajsterica

»Če so ti postali kraj sistematičnih utaj in goljufajo državljane te države, je glede tega treba nekaj storiti,« se je na medijska razkritja pred dnevi odzval vodja opozicije Jeremy Corbyn. Vlada bi po njegovem morala razmisliti o uvedbi neposrednega nadzora nad avtonomnimi ozemlji, če ta ne bodo hotela zaostriti svojih davčnih zakonodaj oziroma jih prilagoditi britanski. K ukrepanju so pozvali tudi nekateri drugi politiki in strokovnjaki, rekoč, da so čezmorska ozemlja kljub avtonomnemu statusu še vedno odgovornost Londona.

Združeno kraljestvo poleg Velike Britanija in Severne Irske sestavlja štirinajst teritorijev, ki se po razpadu britanskega imperija niso odločili za neodvisnost. Medtem ko odločanje o obrambni in zunanji politiki prepuščajo britanski vladi, na ostalih področjih uživajo veliko mero avtonomnosti. Kanalski otoki (Jersey in Guernsey), tudi omenjeni v panamskih dokumentih, uradno niso del Združenega kraljestva, a spadajo pod britansko krono.

Kajmanski otoki, Britanski Deviški otoki, Bermuda in Angvila so v zadnjih nekaj desetletjih zabeležili znatno rast bruto domačega proizvoda, predvsem na račun razvoja finančnih storitev, ki skupaj s turizmom predstavljajo ključno gospodarsko dejavnost. Ravno to je tudi eden od poglavitnih razlogov, zakaj se britanska vlada po vsej verjetnosti ne bo odločila, da neposredno poseže v njihovo avtonomijo in s tem potencialno ogrozi enega od ključnih virov dohodka lokalnega prebivalstva.

Dominic Grieve, konservativni poslanec in nekdanji generalni državni tožilec, vztraja, da imajo Britanski Deviški otoki vso pravico, da svoj finančni sektor vodijo, kakor jim paše, britanska vlada »pa ima odgovornost, da spodbuja čezmorske teritorije k temu, da najdejo legitimne načine gospodarskega razvoja«, kar finančne storitve zagotovo so.

Kritiki vzpostavitve neposrednega nadzora nad čezmorskimi teritoriji opozarjajo, da bodo ljudje vedno iskali način, kako zmanjšati svoje davčne obveznosti in bodo svoj denar, v primeru da bo izpostavljen večji obdavčitvi, le prestavili v neko drugo, ugodnejše okolje. Hkrati trdijo, da se stvari spreminjajo. Oblast na Britanskih Deviških otokih se je, denimo, nedavno zavezala, da bo spoštovala konvencijo OECD o preprečevanju davčnih utaj, kar mnogi razumejo kot korak v pravo smer.

Cameronova vlada je po navedbah strokovnjakov storila precej, da bi preprečila odtekanje denarja v davčne oaze in povečala transparentnost poslovanja tam registritanih podjetij. Od lokalnih oblasti je med drugim zahtevala avtomatično izmenjavo davčnih podatkov, vzpostavitev enotnega načina poročanja za multinacionalne družbe in centralnih registrov podjetij, z informacijami o tem, kdo so v resnici njihovi lastniki.

Znano je, da njene ideje niso bile povsod dobro sprejete. Večina lokalnih oblasti jih je sprva ignorirala, da so popustile je bil potreben dodaten pritisk.