Bruselj noče zaloputniti vrat pred turškim nosom

Bruselj – Gostje iz Ankare imajo na bruseljskem parketu povsem jasne zahteve glede napredka v odnosih z EU, toda po drugi strani se pretvarjajo, da ne razumejo njenega nezadovoljstva z notranjim razvojem Turčije.

Zunanji minister Mevlüt Çavuşoğlu in minister za evropske zadeve Ömer Çelik sta na visok političen dialog z Unijo, z njeno zunanjepolitično predstavnico Federico Mogherini in širitvenim komisarjem Johannesom Hahnom, prišla z jasnimi pričakovanji do Bruslja. Navsezadnje sta se predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker in predsednik evropskega sveta Donald Tusk že maja zavzela za okrepljen dialog med Turčijo in EU. Turška pričakovanja so jasna: odprava vizumov, nedvoumna evropska perspektiva, napredek v pristopnih pogajanjih.

Oddaljevanje od evropskih vrednot

Unija o takšnih načrtih ne le dvomi, ampak tudi opozarja, da se Turčija s svojim notranjim razvojem čedalje bolj oddaljuje od evropskih vrednot – s čistkami po poskusu puča pa s preganjanjem časnikarjev, opozicijskih politikov, bojevnikov za človekove pravice. Nemčija se zgraža nad primerom dopisnika časnika Welt Deniza Yücela, ki je že več mesecev v ječi. Odnosi so se še zaostrili z aretacijo aktivista Petra Steudtnerja. Kot odziv je Nemčija uradno pozvala svoje državljane, naj bodo pri potovanjih v Turčijo bolj pazljivi. To gotovo ne vpliva pozitivno na gibanje turistov.

Turčija je velika soseda Unije z velikim strateškim pomenom. Hahn pričakuje krepitev dialoga na področjih energetske politike, upravljanja migracij in boja proti terorizmu. Na mizi so predlogi za poglobitev in širitev carinske unije med EU in Turčijo, ki deluje že od leta 1996. Tako bi še okrepili medsebojno trgovinsko menjavo, ki je lani znašala okoli 145 milijard evrov. Ena od oblik širitve carinske unije, od katere bi imeli koristi obe strani, bi bilo vključevanje storitev in kmetijskih izdelkov. V EU razmišljajo, da bi širitev povezali s pogoji, denimo s spoštovanjem človekovih pravic.

V Turčiji pojasnjujejo, da so naklonjeni širjenju carinske unije, a da tega ne bi smeli obravnavati kot alternativo polnopravnemu članstvu. Bruselj pa najbolj skrbi nazadovanje delovanja pravne države, ki se je po lanskem poskusu državnega udara še pospešilo. Ne glede na notranji razvoj v Turčiji in številne pozive, tudi evropskega parlamenta, k ustavitvi pristopnih pogajanj Unija pušča odprta številna vrata za dialog. Tako naj bi laže obdržali vzvode za vpliv na Turčijo, ki bi ga z uradno zamrznitvijo pogajanj izgubili. V ozadju so še strahovi pred destabilizacijo države.

Zamrznjena pogajanja

Pristopna pogajanja so že tako de facto zamrznjena, saj se nova pogajalska poglavja ne odpirajo. Tudi liberalizacija vizumskega režima, ki je bila obljubljena v okviru lanskega begunskega pakta, je v zastoju. Turčija namreč ne izpolnjuje niti vseh tehničnih pogojev. Pri upravljanju migracij, za katero je bilo zagotovljenih dvakrat po tri milijarde evrov za projekte za begunce v Turčiji, sicer v Ankari redno grozijo, da ne bodo več konstruktivni, če Unija ne bo izpolnila svojih obljub, a pravilne so bile ocene, da je takšno žuganje le taktika in da si turška vlada ne želi ponovitve kaosa na mejah.

Turčija kot država, ki se uradno še vedno pogaja o članstvu, je upravičena do zajetne predpristopne pomoči iz bruseljske blagajne. V proračunu EU za obdobje 2014–2020 je zanjo zagotovljenih 4,45 milijarde evrov. Največ denarja je namenjenega za prilagajanje turškega pravnega sistema evropskemu. Doslej je bilo za različne projekte izplačanih le 190 milijonov evrov. V Berlinu so po aretaciji Steudtnerja začeli pozivati k razpravi o pomoči, a po pojasnilih evropske komisije lahko Turčija ostane brez denarja samo v primeru prekinitve pogajanj.

Glede usode pogajanj s Turčijo ima sicer glavno besedo 28 držav članic.