Čedalje večji zdravstveni razkorak v ZDA

New York – Nasprotna politična bregova v ameriški razpravi o prihodnji organizaciji­ zdravstvenega sistema sta ­čedalje bolj vsaksebi. Na levici­ je senator Bernie Sanders predstavil predlog za enotno ­državno zavarovanje, na desnici manjša skupina še zadnjič poskuša spodnesti sedanjo reformo Obamacare.

Po julijskem debaklu republikancev, ko kljub sedmim letom kritik in napadov niso zmogli dovolj glasov za razgradnjo zdravstvene reforme prejšnjega predsednika Baracka Obame, je jasno, da ta potrebuje vsaj zakonske popravke, če že ne resne prenove. Reforma Obamacare je bila v iskanju političnega soglasja vedno skrpana zmes vladnih in zasebnih zdravstvenih zavarovalnic. Vlada Donalda Trumpa pa zdaj po tihem sabotira njena določila v pričakovanju, da se bo zrušila sama vase, hkrati pa glasno grozi, da bo ustavila izplačila zveznih subvencij za zavarovanje manj premožnih. S sredinima predlogoma zdaj obstaja že pet načrtov, kako preoblikovati sistem zdravstvenega zavarovanja, za jesen je napovedan še šesti. Razlike med njimi ne bi mogle biti večje.

Nekateri na desnici še niso obupali nad dosedanjim procesom, ko so zdravstveno protireformo vključili v proces sprejemanja proračuna za prihodnje leto, saj opozicija proračunskih zakonov v senatu ne more ustaviti z obstrukcijo in je za njihovo sprejetje dovolj navadna večina 50 glasov (in podpora podpredsednika države).

Ker se proračunsko leto začne oktobra, je v sredo skupinica republikanskih senatorjev na čelu z Lindseyjem Grahamom in Billom Cassidyjem predstavila svoj predlog razgradnje Obamacara, ki naj bi jo nadomestila plačila zveznim državam, te pa bi nato same razporejale denar za pomoč manj premožnim zavarovancem. A jih je celo v lastnih vrstah pričakal leden tuš z ugotovitvijo, da nimajo nobenih možnosti zbrati dovolj kongresne podpore.

Premik javnosti

Veliko več vznemirjenja je sprožil predlog senatorja Sandersa, s katerim naj bi se ZDA pridružile drugim razvitim državam in uvedle enotno zavarovanje za vse. Ob republikanski večini v obeh domovih ima senatorjeva zamisel, da bi zavarovanje za starejše Medicare v štirih letih pretvorili v osrednjo zdravstveno zavarovanje za vse Američane, podobno rožnato prihodnost kot Graham-Cassidyjev predlog. Toda Sanders je lani s podobnim predlogom sprožil množično gibanje na levici in se zelo približal nominaciji za predsedniškega kandidata demokratov ter tako nekoč kužno zamisel o enotnem (državnem) zavarovanju pripeljal med osrednje politične ideje liberalne Amerike.

Po javnomnenjskih raziskavah večina Američanov verjame, da je zvezna vlada dolžna zagotoviti zdravstveno zavarovanje za vse Američane (57 odstotkov po merjenju agencije Pew Research Center). Organizacija Kaiser Family Foundation, ki proučuje ameriško zdravstvo, je junija namerila, da večina podpira enoten sistem zavarovanja (53 odstotkov). Tako ni čudno, da je Sandersa podprlo kar 15 demokratskih senatorjev, nekateri med njimi se resno spogledujejo s predsedniško kandidaturo leta 2020. Na predstavitvi, ki je bila po scenografiji bolj podobna predvolilnemu zborovanju, je avtor predloga dejal, da je pripravljen na dolg boj za uveljavitev zdravstvenega zavarovanja kot pravice vsakega.

Stroškovna gora

Njegov predlog ima – poleg nekaterih drugih nejasnosti – bistveno luknjo, saj ne določa jasno, kako bi financirali tako obsežen projekt. Med možnostmi je naštel višje davke za najpremožnejše ter dobičke zavarovalniške in farmacevtske industrije, toda slednji še zdaleč ne zadoščajo za sedanjo zdravstveno porabo ZDA. Ameriški zdravstveni sistem je z velikim naskokom najdražji na svetu, zahteve po nižanju cen pa bodo sprožile silovit lobistični odziv zdravstvene ­industrije.

Realnost ogromnih stroškov enotnega zavarovanja je junija iztirila celo v liberalni Kaliforniji, saj bi po ocenah stroški samo v tej zvezni državi znašali 400 milijard dolarjev letno, kar bi pomenilo precejšnje zvišanje davkov. Podobno so se mu odrekli v Sandersovem Vermontu, ko so izračunali, da bi morali za skoraj 10 odstotnih točk zvišati davek na dohodke.

Toda v čedalje bolj radikalnem političnem okolju, v katerem pri republikancih prevladujejo vse bolj konservativni desničarji, pri demokratih pa je v vzponu sandersovsko napredno krilo, je na levici zamisel dobila krila. Še posebej, ker jo v različnih oblikah uporablja ves razviti svet. Oziroma »drugi socialistični sistemi«, kot so se izrazili v konservativnem časniku Wall Street Journal in hkrati upravičeno opozorili, da se povsod soočajo z naraščajočimi stroški, ki jih ponekod uravnavajo z dolgimi čakalnimi vrstami.