Tiskane izdaje
V času, ko so Tibetanci prejšnji mesec vadili pesmi za proslavo »Hvala, Indija«, ki naj bi v New Delhiju potekala ob 60. obletnici dalajlamovega pobega iz Lhase, je indijski minister za zunanje zadeve Vijay Gokhale poslal funkcionarjem pisne zahteve, naj se, če se le da, izognejo sporni slovesnosti.
Gokhale je tudi generalnemu sekretarju vlade P. K. Singhu poslal noto s priporočilom, naj se na newdelhijskem stadionu Thyagaraj, kjer je bila predvidena omenjena slovesnost, ne pojavi nobeden izmed visokih funkcionarjev. Novi zunanji minister, ki slovi kot vrhunski poznavalec kitajskih razmer, je opozoril na »občutljivo obdobje v odnosih med Indijo in Kitajsko«, v katerih vprašanje Tibeta morda ne bi smelo več biti v prvem planu.
Zunanji minister je pri tem imel v mislih, da je premier Narendra Modi naklonjen tibetanski vladi v izgnanstvu, kar se je jasno pokazalo, ko je pred štirimi leti povabil na svojo inavguracijo predsednika te vlade Lobsanga Sangaya. Hkrati je računal na to, da bi utegnil Modi vsaj nekoliko spremeniti stališče do Kitajske, zdaj, ko se je pojavil na prizorišču pomemben nov akter, ki se imenuje Donald Trump.
Volk pod plaščem lamaističnega meniha
Nobena država v azijsko-pacifiškem območju ne more vedeti, koliko bo carinska vojna, ki jo je ameriški predsednik začel s Kitajsko, vplivala na splošno stanje gospodarstva in trgovine. Čeprav je Trump večkrat dal vedeti, da si želi vključiti Indijo v novo os sil, ki jo je pomenljivo poimenoval Indopacifiško partnerstvo in ji namenil misijo preprečevanja nadaljnjega širjenja prevlade Kitajske nad Vzhodno- in Južnokitajskim morjem, celo Modi ne more položiti vsega imetja v eno košarico. Še zlasti ne v tako oddaljeno in nepredvidljivo. Tudi Indija ima v izmenjavi z ZDA presežek, in čeprav so se v New Delhiju potrudili, da se je leta 2017 ta zmanjšal za skoraj 6 odstotkov, tako da zdaj znaša slabih 23 milijard dolarjev, ne more nihče iz premierovega urada natančno predvideti, kako se bo Trumpovo razpoloženje spreminjalo ob zapletenih vprašanjih, ki lahko neposredno ali posredno vplivajo na nadaljnje perspektive indijskega razvoja.
Indijski premier Narendra Modina med obiskom na Kitajskem. Foto: Reuters
Kitajska je pač tukaj in Indija si z njo deli več kot 4000 kilometrov meje. Čeprav še vedno niso rešili pomembnih delov skupne usode, se zdaj končno postavlja vprašanje, ali je dalajlama pri 83 letih tako dragocen, da so zaradi njega in njegove misije ohranjanja tibetanske duše postavljeni na kocko normalni, razmeroma urejeni in morda tudi gospodarsko pomembni odnosi z veliko sosedo.
Modi od prevzema oblasti do nedavnega ni hotel izgovoriti mantre »ene Kitajske«, kar je pogojeval s priznanjem vodstva v Pekingu, da ima Indija nedvomno suverenost nad Arunačal Pradešem pa tudi nad Džamuom in Kašmirjem. Ko so verskemu poglavarju tibetanskih budistov pred letom dovolili obisk v Arunačal Pradešu, je Kitajska to doživela kot subverzijo. Približno 1,4 milijona prebivalcev te indijske države živi na območju, velikem 84.000 kvadratnih kilometrov, katerega dobršen del imajo v Pekingu za »južni Tibet«. Nekaj dni pred dalajlamovim obiskom je kitajsko politično vodstvo pozvalo Modijevo vlado, naj »popravi napako« in »volka, ki se skriva pod plaščem lamaističnega meniha«, preneha uporabljati za spodkopavanje kitajskih »ključnih interesov«.
Manj strpnosti
Izgnani tibetanski vodja dalajlama. Foto: Reuters
Uradno se indijska politika do dalajlame ni spremenila. »Njegova svetost«, ponavljajo vladni funkcionarji, »lahko kot vedno mirno opravlja verske obrede«. Je pa v zadnjih letih vse bolj očitno, da se je zmanjšala strpnost do 95.000 tibetanskih beguncev. Poleg tega zdaj celo člani vodstva Modijeve stranke Bharatija Džanata poudarjajo, da so odnosi med Indijo in Tibetom »v zelo majhnem delu politični, saj gre predvsem za duhovne, verske in kulturne vezi«.
Zunanje ministrstvo v New Delhiju ni hotelo komentirati pisma ministra Gokhaleja. S hladno prho za Tibetance namreč pripravljajo teren za Modijev odhod na Kitajsko na vrhunsko srečanje Šanghajske organizacije za sodelovanje, ki bo junija, z distanco v odnosih z dalajlamo pa odpirajo manevrski prostor za preprečevanje napetosti s Pekingom v občutljivem trenutku z okusom Trumpa. Nekaj povsem drugega je vprašanje, ali bosta Indija in Kitajska postali partnerici. Zgodba o utišani tibetanski proslavi pomeni samo to, da lamaistični poglavar in vprašanje Tibeta morda nista več bistvena karta v zapletenem geopolitičnem pokru. Tako kot nista več pomembna za sedanjega ameriškega predsednika. Dalajlamova hollywoodska karizma je v novem nadaljevanju hiše iz kart nenadoma zbledela.
»Danes zaznamujemo 60 let izgnanstva in prepričani smo, da lahko vidimo nove oblike prihodnosti,« je v nedeljo dejal dalajlama in pozval Tibetance, naj ostanejo složni in močni. Njegov sloviti nasmeh je bil zadržan. Celo žalosten. Oblike te prihodnosti niso bile povod za srečo.
