Tiskane izdaje
Nekdo je med pričakovanjem parlamentarnih volitev v Burmi opozoril na tisti znameniti stavek generala Douglasa MacArthurja: »Vojaki nikoli ne umrejo, ampak samo počasi ugasnejo.« In se takoj vprašal, ali se bo to res zgodilo tudi z generali v tej državi. Malo verjetno.
Med več kakor 6000 kandidati, ki se borijo za 498 mest v zgornjem in spodnjem domu Zbora enotnosti ter za 673 mest v regionalnih parlamentih, je skoraj 200 upokojenih visokih častnikov, dva najvišja generala, trije nekdanji poveljniki mornarice, nekdanji vodja vojaškega letalstva, več kakor 30 upokojenih generalov z nekaj manj zvezdicami in še veliko tistih v civilnih oblačilih, ki so zvesti predvsem oboroženim silam.
Kljub vsem prizadevanjem za to, da bi skorajšnje volitve postale zgodovinski trenutek vrnitve v demokracijo, »bodo splošne volitve«, kakor je zapisal Renaud Egreteau, eden največjih poznavalcev sodobne Burme, bolj podobne »generalskim volitvam«. Razlogov za optimistična pričakovanja o tem, da bo oblast prešla iz vojaških v civilne roke, za zdaj še ni.
To pomeni, da bo obdobje po volitvah zelo zapleteno in nevarno. Kajti zdi se, da bo Nacionalna liga za demokracijo (NLD) najverjetneje dobila veliko glasov, morda celo večino, s katero bi lahko oblikovala vlado in celo vplivala na imenovanje državnega voditelja.
Ustavna ovira
V Burmi ni predvolilnih anket, ki bi napovedovale, kdo ima več in kdo manj možnosti za zmago, toda če upoštevamo, kako glasno volivci pozdravljajo kandidate na procesijah med kampanjo, bo zmagovalec NLD. Kjer koli se je pojavil kateri od predstavnikov stranke, ki jo vodi Aung San Su Kji, so ga vedno pričakali vzkliki podpore in veliko rož. Kjer koli se je pojavila »Dama«, kakor Burmanci ljubkovalno pravijo 70-letni voditeljici opozicije, so vzkliki oboževanja neizpodbitno dokazovali, kako priljubljena je in koga bi si veliko Burmancev želelo videti na čelu države.
»Moj položaj bo nad predsedniškim,« je izjavila Aung San Su Kji v četrtek, ko je odgovarjala na vprašanje, koliko možnosti ima NLD, da v nedeljo zares zmaga na volitvah. Zdi se, kakor da je v burmanski ustavi neko določilo napisano prav za njo. Osebe, katerih otroci so tuji državljani, pravi ustava, ne smejo kandidirati za predsednika države. Oba njena sinova, ki ju je rodila v zakonu z britanskim univerzitetnim profesorjem, sta državljana Velike Britanije.
Toda Aung San Su Kji ni trenila z očesom niti pred vojakom, ki je na protestih – nekoč pred mnogimi leti – vanjo uperil puško, zato je še manj verjetno, da bo pokleknila pred ustavnimi ovirami. »To je zelo preprosto. Ustava nič ne govori o tem, kdo je lahko nad predsednikom,« je povedala novinarjem, zbranim v njeni hiši v Yangonu, kjer je bila do leta 2010 v hišnem priporu. »Imam načrt,« je pojasnila. »Jaz bom vodila vlado, na položaj predsednika pa bomo imenovali nekoga, ki bo upošteval politiko stranke NLD.«
Dobitnici Nobelove nagrade za mir in eni od največjih osebnosti demokratičnega odpora proti diktaturi tri dni pred volitvami niti ni preostalo nič drugega, kakor da je provokativno optimistična. Toda ne glede na njeno priljubljenost, ki ni vprašljiva, bo zmaga v nedeljo mogoča, samo če vojska ne bo uporabila orožja manipulacije, to pa se, je Aung San Su Kji povedala novinarjem, pravzaprav že dogaja. »Večkrat smo se že pritožili zaradi tega, kako nekatere stranke in posamezniki kršijo pravila volilne komisije,« je zavpila. »Toda na naše pritožbe je bilo zelo malo odziva.«
Čeprav bodo to prve demokratične volitve v Burmi po dolgih 25 letih, tekma za oblast ni niti najmanj enakopravna. NLD bi moral pridobiti vsaj 67 odstotkov mest, da bi lahko samostojno oblikoval vlado. Vladajoča stranka UNSDP (Stranka enotne solidarnosti in razvoja), ki jo vodi upokojeni general Thein Sein, potrebuje samo tretjino glasov, saj je prav ta ustava, ki preprečuje Aung San Su Kji, da bi postala predsednica, dodelila 25 odstotkov sedežev v parlamentu vojski, zato je ta blok vnaprej namenjen mogočni koaliciji z generali v civilnih oblačilih. Volitve v nedeljo bo spremljalo približno 10.500 opazovalcev in ZDA so že obljubile odpravo številnih sankcij, če bodo ugotovile, da so volitve izvedli tako, kakor je treba.
Veliki strahovi
Evropa pa na zgodovinski dogodek, katerega rezultati bodo znani šele nekaj dni zatem, pravzaprav gleda z velikimi strahovi. Številna evropska podjetja so pohitela v Burmo po prvem valu političnih reform, ki so omogočile odpravo nekaterih sankcij, in čeprav je trgovska menjava še razmeroma majhna (EU v Burmo izvozi približno pol milijarde evrov, iz nje pa uvozi manj kakor 400 milijonov), naložbe niso niti najmanj zanemarljive. Samo Velika Britanija je vložila 3,5 milijarde dolarjev, sledita pa ji Nizozemska in Francija s po 747 in 537 milijoni dolarjev, zato si vsi vlagatelji zelo prizadevajo za to, da bi vendarle podpisali sporazum o zaščiti naložb, o katerem se pogajajo od začetka leta in ki očitno ne bo pripravljen vsaj še do pomladi 2016.
Evropejci se ne bojijo toliko političnega preobrata, ki bi se lahko zgodil, če bo zmagala NLD, ampak bolj politične nestabilnosti, ki bi jo lahko povzročila poražena hunta. Ko je stranka pod vodstvom Aung San Su Kji leta 1990 dobila prepričljivo večino glasov, je hunta kratko malo razveljavila rezultate volitev. Aung San Su Kji je bila takrat že v hišnem priporu, v katerem je nato v naslednjih dveh desetletjih preživela 15 let.
Kaj nam zagotavlja, da bo tokrat drugače? Predvsem, morda celo izključno poslovni in gospodarski interes Thein Seina in stranke UNSDP. Naklonjenost Burmancev Aung San Su Kji je večinoma neracionalna, verodostojnost kvazicivilne vlade pa temelji na majhnem, toda očitnem napredku, doseženem v gospodarstvu, pri družbenih svoboščinah in pri težavnem procesu sklepanja miru z uporniškimi skupinami.
Ne glede na to, kdo bo zmagal na volitvah, bo na svoja ramena prevzel velikansko breme. Burma je letos resda dosegla eno najvišjih stopenj gospodarske rasti na svetu (8,5 odstotka), vendar še naprej velja za eno najrevnejših azijskih držav, zato bo prihodnjih nekaj let ključnih za preobrazbo te države, obremenjene s številnimi težavami. Težko je napovedati, ali je NLD dovolj dobro usposobljena za to nalogo. In vendar samo ta stranka in njena voditeljica izžarevata optimizem. Čas je, da vojaki počasi ugasnejo. Demokraciji je treba dati priložnost.
