Gospodarji vojne v azijskem ringu

Evropske države so in niso del »velike igre«, ki se dogaja v Aziji.
Objavljeno
11. februar 2018 19.46
Zorana Baković
Zorana Baković
Kitajska je na začetku tedna izvedla uspešen protiraketni poskus, ki so ga opravili na svojem ozemlju in ni bil naperjen proti nobeni drugi državi. Obrambno ministrstvo je novico objavilo v torek in pri tem pojasnilo, da so preverili tehnologijo obrambnega prestrezanja izstrelkov na sredini poleta oziroma v zunanji atmosferi, tako da ima trk čim manjše posledice za človekovo okolje.

To je bil tretji tovrstni poskus, o katerem je azijska sila obvestila javnost. Prejšnja dva je izvedla v letih 2010 in 2013, ne glede na pojasnilo, da tako velika država nujno potrebuje takšen ščit, še zlasti ker so svoje protiraketne sisteme že testirale tako ZDA kot Japonska, pa že sam po sebi veliko pove trenutek, v katerem je bil poskus izveden.

V tednu, ko so se v Pjongčangu začele zimske olimpijske igre, nekaj dni pred tem, ko bo v Južno Korejo pripotoval najvišji severnokorejski funkcionar v vsej zgodovini napetih odnosov med dvema stranema 38. vzporednika, v trenutku, ko je napetost odstopila mesto pogovorom, je Kitajska dala jasno vedeti, da na tem območju ne pričakuje trajnega miru, temveč naravo svojega orožja dviga na višjo strateško in tehnološko raven. Vzhodna in južna Azija sta namreč v procesu militarizacije, in čeprav vse države trdijo, da je skorajda vsak kos njihovih vse večjih arzenalov namenjen samoobrambi, poteka med vsemi azijskimi državami dolgoročna tekma v oboroževanju.

Glavni cilj je kajpada zaslužek

V tej tekmi vestno sodelujejo Amerika, Rusija in posamezne države Evropske unije. Za vse po vrsti je seveda glavni cilj zaslužek, polnjenje državnega proračuna in osvajanje čim večjega dela velikanskega trga z orožjem.

A medtem ko Američani in Rusi pozorno spremljajo strateški smisel vsakega sporazuma, ki ga v tem sektorju sklenejo s katerim od azijskih kupcev, evropski izvozniki k temu delu sveta pristopajo brez jasne strateške vizije. Tako denimo (v glavnem) še vedno upoštevajo embargo na prodajo vojaške opreme Pekingu, ki velja vse od leta 1989, ko so ga uvedli zaradi pokola na Trgu nebeškega miru, hkrati pa se skorajda ne ukvarjajo s preverjanjem ravnovesja sil, ko svoje orožje prodajajo državam indijsko-pacifiškega območja, ki se vse bolj spreminja v svojevrstno protiutež čedalje večji Kitajski.

Avstralija, Indija in Japonska namreč sestavljajo os, ki bi se morala skupaj z ZDA postaviti nasproti Kitajski, pri čemer pa so prav te tri države v prihodnjih letih napovedale največje povečanje vojaškega proračuna. Iz Canberre so sporočili, da bodo do leta 2025 vojaške stroške povečali za 80 odstotkov, v Tokiu so sprejeli rebalans proračuna za tekoče fiskalno leto v znesku 2729 milijard jenov (okoli 25 milijard dolarjev), pri čemer bodo 8,6 odstotka sredstev namenili za raketno obrambo. Indija je bila med letoma 2012 in 2016 največja uvoznica vojaške opreme in je tako zavzela kar 13 odstotkov mednarodne trgovine z orožjem.

Hkrati z militarizacijo Južnokitajskega morja in vse večjo navzočnostjo Kitajske na otokih, čereh in peščinah otočij Nansha (Spratlies) in Xisha (Paracels) se oborožuje tudi Vietnam, po isti poti pa se pomikajo še Malezija, Singapur, Indonezija in Filipini.

Dvojna tekma

ZDA vse od prvega dne predsedovanja Donalda Trumpa vztrajajo prav pri povečevanju prodaje orožja azijskim zaveznicam, pa tudi tistim državam, ki so do zdaj orožje kupovale iz kitajskih ali ruskih virov. Obrambni minister James Mattis se je tako prejšnji mesec v Indoneziji osredotočil na sedanja pogajanja o prodaji 4,5 milijarde dolarjev vrednih 48 bojnih letal tej državi, ki sicer kupuje precejšnje količine orožja od Rusije. V Vietnam pa je prispel le dan po tem, ko je iz Hanoja odpotoval ruski obrambni minister Sergej Šojgu.

Celo kar zadeva tesne prijatelje med velikimi silami, tokovi trgovine z orožjem jasno kažejo kakovost njihovih medsebojnih odnosov. Tako se denimo veliko govori o kitajsko-ruski povezanosti, ki je toliko bolj trdna, kadar gre za njuno sodelovanje nekje daleč stran od ozemlja, v zvezi s katerim imata skupne interese, in toliko bolj mlahava, kadar se približuje ključnim strateškim interesom katere od obeh držav. In res, Kitajska in Rusija imata skupne vojaške vaje v Baltskem morju, toda hkrati je Rusija največja izvoznica orožja v Vietnam, vse pogosteje se pojavlja tudi na seznamih naročil iz Malezije, Indonezije in Filipinov. Najočitnejši kazalec, da Kitajska in Rusija kljub vsemu nista zaveznici, pa je Indija, ki uvozi največ ruskega orožja, in to v času, ko se med New Delhijem in Pekingom vse očitneje krepi strateška tekmovalnost.

Azijska velika igra

Evropske države so in niso del azijske »velike igre«. Velika trojica, torej Nemčija, Francija in Velika Britanija, dobavljajo orožje skoraj vsem azijskim državam. Indonezija in Singapur od njih kupujeta tanke, Singapur in Južna Koreja podmornice, Indija bojna letala, Kitajska pa tehnologijo za dvojno uporabo, vojaško in civilno, ter sestavne dele oboroženih sistemov, za katere ne velja embargo. Kljub prepovedi namreč EU Kitajski vsako leto proda za okoli 300 milijonov evrov vojaških delov in komponent, ki bistveno pripomorejo k tehnološkemu posodabljanju kitajske vojske. Inštitut za proučevanje mednarodnega miru v Stockholmu je izračunal, da je od pokola na Trgu nebeškega miru leta 1989 Francija Kitajski prodala za 4,3 milijarde dolarjev različne tehnologije, povezane z orožjem, Velika Britanija za 820 milijonov dolarjev, Nemčija pa za 261 milijonov dolarjev. EU bi se morala na to odzvati z jasno zavestjo, kaj se lahko zgodi, ko katera od azijskih držav dobi jedrsko podmornico, bojno letalo gripen C/D, radarski sistem ali bojne helikopterje. Ko govorimo o orožju, namreč nikoli ne gre zgolj za dobiček. Gre za veliko več, za vojno in mir. In za število žrtev, če se kupljeno blago uporabi na bojišču.