Tiskane izdaje
»To je bil izbor, ne pa volitve,« je Joshua Wong, 20-letni vodja študentskega gibanja za demokracijo, komentiral potrditev Carrie Lam za novo vodjo vlade Hongkonga. Izbral jo je volilni odbor, sestavljen iz 1194 članov, med katerimi je večina naklonjena Pekingu.
V nekdanji britanski koloniji nihče ne poudarja, da je prvič v zgodovini na čelo Hongkonga stopila ženska. Lamova ni priljubljena osebnost, in če bi štirje milijoni volivcev, kolikor jih je v sedemmilijonskem mestu, imeli pravico glasovati po načelu »en državljan - en glas«, večina verjetno ne bi glasovala za nekdanjo glavno sekretarko vlade, ki je v ključnih trenutkih pokazala, da ji je precej več do tega, da bi pridobila zaupanje Pekinga kakor svojih someščanov. Ko so hongkonški študentje jeseni 2014 organizirali »gibanje dežnikov« in na ulice privabili več deset tisoč ljudi, ki so zahtevali neposredne volitve, se je prav Lamova v imenu vlade pogajala z voditelji gibanja ter poskrbela, da se je »zasedba Centrala« - četrti, v kateri delujejo najpomembnejše vladne ustanove - končala, ne da bi bilo treba kakor koli popuščati pri demokratizaciji. Že takrat je prišla v ožji izbor za najvišji položaj, ki ga bo moral 1. julija zapustiti dosedanji vodja Leung Chun Ying.
Hongkonžanom so pogojno svobodo obljubili z ohlapno formulo »ena država - dva sistema«, ki se je precej bolj nanašala na gospodarsko ureditev, različno od tiste na komunističnem Kitajskem, na konvertibilnost valute, odprto borzo in finančni sistem ter niti ni bila mišljena kot okvir za parlamentarno demokracijo. Kljub temu se je parola, s katero je 1. julija 1997 Kitajska pospremila zadnjega britanskega guvernerja, glasila »Hongkong Hongkonžanom«, s čimer so potegnili črto razdora med dvema konceptoma postkolonialne avtonomije. Del meščanov, zbranih okoli velikega kapitala, zagovarja združevanje z velikanskim kitajskim trgom in meni, da vse številnejši kitajski turisti in podjetja na hongkonških tleh pomenijo samo še stabilnejše temelje za ohranitev sedanje blaginje. Drugi del Hongkonžanov, med katerimi so tudi tisti, ki so se rodili tik pred koncem kolonialne oblasti, se je zbral v »lokalističnem gibanju«. To vztraja pri hongkonških posebnostih, najprej v narečju (Hongkonžani govorijo kantonsko narečje) in pri skrbi za večkulturnost, nato tudi pri zgodovinskem nasledstvu. Poleg tega ni zadovoljno s preveliko navzočnostjo Kitajske v njihovih učbenikih, procesu kadriranja in na splošno v življenju meščanov.
Volitve v majhnem krogu
»Hongkong, naš dom, ima težave zaradi resne razcepljenosti,« je povedala Carrie Lam, potem ko je dobila 777 glasov na »volitvah v majhnem krogu«. »V njem se je nabralo veliko frustracij in moja naloga bo preseči delitve ter združiti družbo, da se bo lahko razvijala naprej.« Vprašanje je, ali bo 59-letna Lamova imela dovolj moči in modrosti za vse to. V anketah, opravljenih dan pred glasovanjem v volilnem odboru, se je pokazalo, da uživa le 29-odstotno podporo, eden njenih tekmecev, nekdanji lokalni finančni vodja John Tsang, pa 59-odstotno. Partijski voditelji v Pekingu po prepričanju mnogih natančno pripravijo »volitve v majhnem krogu« in vnaprej zagotovijo zmago kandidata, ki ga izbere kitajsko vodstvo. Toda Hongkong je 20 let po odhodu Britancev bolj spolitiziran kot kdaj prej.
Preberite še:
Kolumna Zorane Baković
Prodemokratični poslanec, 23-letni Nathan Law, je zato napovedal, da se petletni mandat vodje vlade ne bo začel »z medenim mesecem«. Pričakujemo lahko več uličnih protestov. Z njim se strinja tudi Joshua Wong. »Carrie Lam je za nas prava mora,« je izjavil. Že drugi dan po njeni zmagi je policija napovedala preiskavo proti vsaj šestim demokratičnim aktivistom. Toda če pogledamo na razmere z vidika Pekinga, bi za tamkajšnje politično vodstvo Hongkong lahko postal prava mora, če bo še naprej zahteval večjo avtonomijo ali celo formalno neodvisnost. Premier Li Keqiang je na začetku marca izrecno opozoril Hongkonžane, da s takšnimi težnjami ne bodo nič dosegli. Medtem ko so se spet ohladili odnosi s Tajvanom ter povečale napetosti med Pekingom in skoraj vsemi narodnimi manjšinami znotraj kitajskih meja, lahko pričakujemo, da se bodo pritiski na Hongkong samo še okrepili. »Ena država - dva sistema« nikakor ne sme postati vir separatističnih projektov.
Hongkong je za Kitajsko resda dragocen zato, ker ima eno najkonkurenčnejših gospodarstev na svetu, vendar ne smemo dvomiti, da bo Peking vsako korist, ki jo ima kitajska komunistična partija od tega, brez odlašanja žrtvoval, če bosta ogroženi ozemeljska celovitost in družbena stabilnost. Kadar se v Hongkongu pojavi gibanje za demokracijo, začne Kitajska takoj gledati pod prste mladih upornikov, kakršna sta Joshua Wong ali Nathan Law. Kot ponavadi išče »črno roko«, ki usmerja revolucije, in če upošteva zgodovinsko zaledje, najprej pomisli na Veliko Britanijo, ki se ji zares zdi, da je moralno dolžna podpreti prodemokratične sile v svoji nekdanji koloniji. Toda ker je zdaj v središču britanske pozornosti proces izstopa iz EU, si Peking najbrž lahko oddahne. London se verjetno ne bo pripravljen ukvarjati z mrežo, ki jo bo okoli demokratizacije in avtonomije Hongkonga pletla Carrie Lam, ampak si bo prizadeval v Kitajski dobiti zanesljivo partnerico, če bi se brexit znašel na poti, polni težav. Tako lahko ugotovimo, da je Hongkong tik pred 20. obletnico »osvoboditve« od kolonizatorjev popolnoma prepuščen »eni državi«, ki nikoli ni nameravala dopuščati »dveh sistemov«. Pričakovala je namreč, da bo globalizacija odplaknila navdušenost nad demokracijo in da bo tihi uboj hongkonških svoboščin minil brez posledic, vsaj glede kitajskih odnosov z Zahodom. In zdi se, da je imela prav.
