Indijci gledajo v nebo in čakajo monsunsko obdobje

Ali je rešitev za človekovo uničevanje narave nov človekov poseg, s katerim bo nadzoroval naravo?

Objavljeno
08. maj 2016 19.28
Zorana Baković
Zorana Baković

Če je kdorkoli kadarkoli podvomil o podnebnih spremembah, potem naj svoj pogled usmeri k Indiji. Temperature zraka so v dobi pred monsunom dosegle rekordno stopnjo od 40 do celo 47 stopinj Celzija, to je od tri do pet stopinj nad običajno temperaturo. Vlada v New Delhiju ugotavlja, da je pomanjkanje vode prizadelo 330 milijonov ljudi.

Od preteklega meseca je zaradi posledic previsoke temperature umrlo 370 ljudi. Obstaja bojazen, da bodo posledice še veliko hujše. Na ustih mnogih ljudi sta zgolj dva izraza. Prvi je voda. Centralna komisija za vodo je ugotovila, da so glavni rezervoarji izpraznjeni že do 79 odstotkov, medtem ko je v dveh tretjinah indijskih bazenov manj vode od desetletnega povprečja.

Drugi je La Niña. Vsi se zavedajo, da so hude suše in neznosna vročina posledica njenega brata El Niña. Gre za pojav, ki Tihi ocean toliko segreje, da so morski tokovi pomešani in se topli zrak zadržuje nad kopnim. Sredi junija pa pričakujejo njo. Čeprav lahko La Niña na drugi strani oceana povzroči orkane in veliko gospodarsko škodo, bo Indiji prinesla nadpovprečne padavine in tako ublažila sedanjo krizo.

Prašna skleda in peščena mafija

Če bo to res, bomo še videli. Strokovnjaki opozarjajo, da je pomanjkanje vode že tako drastično, da se bo prvič zgodilo, da bo monsunsko obdobje nezadostno za ublažitev muk ljudi, živine in posušenih njiv. Gladina podzemnih voda se je nevarno znižala, olajšanje pa bo prišlo šele čez nekaj mesecev.

Foto: Money Sharma/AFP

Čeprav je nedvomno, da so podnebne spremembe priklicale El Niña, so indijski znanstveniki in aktivisti na premiera Narendro Modija naslovili odprto pismo, kjer ga opozarjajo, da je centralna vlada vložila skrajno nezadostna sredstva za preprečevanje hudih posledic suše. Za to, kar se dogaja iz leta v leto, ni nikakršnega opravičila. Zapisali so, da se je država spremenila v »prašno skledo« in je ogroženo normalno življenje četrtine prebivalstva, kar je v prvi vrsti politična napaka. »Zahtevamo, da centralna vlada, ki jo vodite, prizna te napake in hitro dopolni ustaljene ukrepe lajšanja (razmer).« Med nekaj sto podpisniki so tudi imena znanih piscev, igralcev, novinarjev, zgodovinarjev in ekonomistov, ki so že prej opozarjali, da izkopavanje globljih vodnjakov ni pravi odgovor na zmanjšane količine podzemnih voda. Treba se je boriti proti korupciji, ta je pripeljala do vzpostavitve tako imenovane »peščene mafije«, ki s sodelovanjem z lokalnimi uradniki z dna rek ilegalno koplje pesek in ga prodaja gradbincem za delanje betona. Stanjšani sloj peska pa onemogoča vpijanje vode v podtalnico. Sedanje razmere je zato precej posledica moralne krize.

Posamezni ekonomisti in ekologi so Modijevo vlado napadli s konkretnimi argumenti, ki kažejo na to, kje so bile storjene napake in kako je hitenje z gospodarsko rastjo pustilo veliko nacijo brez vode.


Svetišča moderne Indije

Indija je druga največja proizvajalka sladkorja na svetu. Da bi se v času prevelike ponudbe in manjšega povpraševanja zavarovala pred konkurenco, je centralna vlada odobrila subvencije za pridelovalce sladkornega trsa. Modijevi kritiki pravijo, da ni naključje, da je država Maharaštra največja pridelovalka sladkorja in tudi največja žrtev suše.

»Prvi indijski premier Javaharlal Nehru je nekoč jezove razglasil za svetišča moderne Indije,« opominjata Samir Saran in Abidžnan Redž iz fundacije Observer Research. »Zdaj pa se je pokazalo, da ta svetišča služijo zgolj izbrani manjšini.« V članku trdita, da jezovi oziroma akumulacijska jezera služijo sladkorni industriji in drugim industrijam, ki so odvisne od bogatih naravnih virov. Medtem je na desetine namakalnih projektov že desetletja zamrznjenih.

Foto: Money Sharma/AFP

Napaka Modijeve vlade je tudi, da delovne sile ni preusmerila z njiv v infrastrukturo, s čimer bi dvignila življenjski standard kmečkega prebivalstva, ampak je trdovratno vztrajala na zagotovljenih minimalnih cenah primarnih pridelkov.

Predvidevajo, da se bo indijsko povpraševanje po vodi do leta 2050 povečalo na 1180 milijard litrov, to je za 60 odstotkov več kot zdaj. Osnovni problem indijske gospodarske rasti bo tako vzdržljivost mest in stopnja trpljenja, ki ga bodo morale prenašati vasi. Indijski strokovnjaki menijo, da so edina rešitev inovacije. Če se, na primer, poraba industrijske vode poveča za osem odstotkov na leto, v mestih pa vsak dan odteče okoli 40 milijard litrov odpadnih voda, potem bi bilo logično to dvoje povezati in tako zvišati odstotek reciklirane vode.

Nekateri strokovnjaki Modija hvalijo zaradi oživitve megalomanskega projekta povezovanja 37 indijskih rek na severu in jugu s sistemom kanalov, ki ga je že leta 1982 predlagala premierka Indira Gandhi. Drugi opozarjajo, da bo poseg, vreden 168 milijard dolarjev, prinesel nepredvidljive katastrofe. »Reke niso pipe, ki jih lahko nadzorujemo,« pravi Latha Anantha, direktorica Centra za preučevanje rek. »Le kdo smo mi, da lahko določimo, katera reka ima presežek in katera primanjkljaj vode.«

Kako se bo tovrstni človeški poseg poznal med rečnimi bogovi, bomo še videli. Do takrat pa je vse odvisno od La Niñe kot odgovoru na El Niña. Žejna Indija gleda v nebo in željno pričakuje monsunsko obdobje.