Je na vrsti Tajvan?

Kitajska bojna letala in bombniki od začetka tega tedna obletavajo Tajvan, visoki diplomat pa odkrito grozi z invazijo.

Objavljeno
14. december 2017 09.00
Posodobljeno
14. december 2017 09.00

Za vodstvo v Pekingu ponudba Rexa Tillersona o brezpogojnih pogajanjih s Pjongjangom ne pomeni kaj dosti. Kitajsko bolj zanima to, kar piše med vrsticami novega ameriškega zakona o narodni obrambi.

Jeruzalem in Tajpej sta med seboj oddaljena več kot 8000 kilometrov. Na videz sta enako oddaljena drug od drugega tudi po političnem položaju, v katerem sta. Vendar ju povezuje nekaj, kar bi lahko bilo v tem trenutku vznemirljivo: status quo s kratko vžigalno vrvico. V trenutku, ko se je bo dotaknil ameriški prst, lahko eksplodira z močjo geostrateške jedrske bombe. Obstaja vrsta razlogov za to, da se vprašamo, ali je uradno priznanje ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da je Jeruzalem glavno mesto Izraela, eden glavnih vzrokov, da kitajska bojna letala in bombniki od začetka tega tedna obletavajo Tajvan, visoki diplomat pa odkrito grozi z invazijo otoka, če bodo ZDA prestopile rdečo črto.

»Dan, ko bi ladja ameriške vojne mornarice priplula v Kaoshing (pristanišče na jugu otoka), bi bil hkrati dan, ko bi naša Narodnoosvobodilna vojska Tajvan z oboroženimi silami priključila matični državi,« je Li Kexin dejal ameriškim funkcionarjem, ki so prejšnji petek obiskali kitajsko veleposlaništvo v Washingtonu.

Resna grožnja Pekinga

Dejstvo, da je takšno grožnjo izrekel visoki diplomat, ki po položaju nima pooblastil za tako pomembno izjavo, in zlasti to, da so kitajska partijska glasila pozneje prenesla Lijevo opozorilo v svoje uvodnike, govori o tem, da je to resna grožnja Pekinga. Xi Jinping noče kvariti koristnega prijateljstva s Trumpom, zato mu je po glasniku na nekoliko nižji ravni sporočil, da bi že napoved priznavanja Tajvana kot neodvisne države zaradi istih ali podobnih motivov, zaradi katerih je Trump priznal Jeruzalem za izraelsko glavno mesto, nemudoma sprožila vojno.

V ponedeljek so tako lovci Su-30 in J-11, bombniki xian H-6K, letalo za protidelovanje shaanxi Y-8 in letalo za nadzor Tu-154MD preleteli ožino med otokoma Mijoko in Okinava na japonskem jugu ter kanal Bashi med Tajvanom in Filipini. Čeprav je predstavnik za tisk kitajskega vojnega letalstva Shen Jinke izjavil, da je to »rutinska« patrulja, katere cilj je »preverjanje dejanske bojne sile«, je tajvanska vojska poslala svoja letala in ladje, da bi ti nadzorovali vsako podrobnost teh manevrov, v zrak pa so poleteli tudi japonski lovci mitsubishi F-15J, da bi preverili, ali so kitajski piloti kršili japonski zračni prostor.

Niso. Kitajska letala so zgolj krožila okoli Tajvana in s tem svojim dokazovanjem moči pošiljala sporočilo tako njegovi predsednici Tsai Ing-wen, katere Demokratska napredna stranka ima v programu uradno odcepitev od Kitajske, kot tudi Trumpu, ki je s primerom Jeruzalema znova pokazal, da je pripravljen izkoristiti kakršenkoli že status quo, ki ima geostrateški pomen, za lastne politične potrebe.

Sicer pa je tudi bivši ameriški predsednik Richard Nixon, s katerim pogosto primerjajo Trumpa, z zgodovinskim obiskom v Pekingu pred več kot štirimi desetletji prav tako uničil določen status quo, po katerem so ZDA imele diplomatske odnose s Tajvanom in niso priznavale dejstva, da je komunistična Kitajska nova stvarnost. Čeprav je bilo uradno medsebojno priznavanje med Tajpejem in Washingtonom začasno prekinjeno že v času demokratskega predsednika Jimmyja Carterja (kar je bil predpogoj za vzpostavitev diplomatskih odnosov s Pekingom leta 1979), je Nixonov pogovor z Mao Zedongom »preoblikoval svet«, Tajvan pa spremenil v 24-milijonski otok obupa, katerega usoda je od takrat v rokah čedalje močnejše azijske sile.

Za Xi Jinpinga je tudi Trumpovo ukrepanje v zvezi s Severno Korejo predvsem znamenje, da so se spremenile dosedanje meje obnašanja. Celo ko je državni sekretar Rex Tillerson v torek ponudil pogajanja s Pjongjangom, ne da bi za to postavil kakršnekoli pogoje, je Kitajska to sprejela s previdnostjo in že potrjenim spoznanjem, da nobena stvar, ki jo izreče ameriški zunanji minister, ne pomeni nič, dokler tega s tvitom ne potrdi Trump. On pa tega še vedno ni storil. Pravzaprav je Bela hiša celo sporočila, da se »predsednikovi pogledi na Severno Korejo niso spremenili«, tako da se igra nadaljuje z istim tempom toplo-mrzlo-toplo-mrzlo, do tiste kritične točke, na katero se Kitajska pripravlja z gradnjo begunskih taborišč ob meji z jedrskim kraljestvom Kim Džong Una.

Stvarnost za 692 milijardami dolarjev

Po nekaterih tolmačenjih so preleti prek Tajvana del kitajskih priprav na morebitno vojno na Korejskem polotoku, pa vendar je bolj verjetno, da se Kitajska pripravlja na stvarnost, ki se skriva za novim ameriškim obrambnim proračunom v znesku 692 milijard dolarjev, ki ga je Trump podpisal v torek.

V zakonu o narodni obrambi (National Defence Authorization Act, NDAA) za leto 2018 je predvidenih nekaj bistvenih premikov v sodelovanju s Tajvanom v smeri »normalizacije« prodaje orožja otoku. Predlog, po katerem naj bi tajvansko vojsko povabili k sodelovanju v skupnih vojaških vajah in proučili obnovitev izmenjave obiskov vojnih ladij, resda ni obvezujoč, je pa za Peking dovolj alarmanten, da bi lahko prišlo do pospešitve priprav za narodnostno združitev.

Kitajska je v minulih nekaj letih objavila več notranjih dokumentov o strateškem pomenu Tajvana za varnost azijske sile, vendar je od tega veliko pomembnejši stavek iz poročila, ki ga je Xi Jinping oktobra podal na 19. partijskem kongresu. »Vzpostavitev popolne združitve,« je dejal partijski voditelj, »je ključna za uresničitev narodnostnega preporoda.« In čeprav ni omenil končnega roka, do katerega je treba izpeljati to združitev, ne bi smeli računati na staro dinamiko iz časov Deng Xiaopinga, po kateri je bila priključitev Tajvana predvidena najpozneje do leta 2049, torej do stote obletnice ustanovitve komunistične republike. Trump je med drugim tudi na Bližnjem vzhodu pokazal, da se bo Zemljina krogla vrtela hitreje in se lahko vse, kar je bilo iz določenih razlogov potisnjeno v nekakšno neopredeljeno prihodnost, po njegovi logiki zgodi nemudoma. Kitajska si želi biti zgolj pripravljena na takšen ritem sprememb.