Tiskane izdaje
Kolonialni odnos je v postkolonialnem svetu pogosto determiniran skozi iskanje zgodovinske odgovornosti, moralnega dolga. Toda poskusi ovrednotenja krivic in škode, kot tudi nekaterih pozitivnih vidikov imperializma, so iz objektivnih razlogov največkrat še vedno obsojeni na neuspeh.
Zanimivo soočenje mnenj, ki ga je konec prejšnjega meseca organizirala ena od najstarejših študentskih skupnosti na Univerzi v Oxfordu, ni pripeljalo do rešitve zgodovinske dileme, tudi če je pretežno mlado občinstvo na koncu z veliko večino podprlo tezo, da bi morala Velika Britanija kot nekdanja imperialna sila plačati reparacije za krivice in zločine, ki so se v Indiji dogajali v 19. in 20. stoletju.
Med tistimi, ki so nastopili na strani zagovornikov kompenziranja nekdanjih kolonij, je bil tudi Shashi Tharoor, nekdanji podsekretar Združenih narodov in znani obraz največje indijske opozicijske stranke. Občinstvo je očaral s svojim zabavnim, retorično izpiljenim govorom, ki ga je oblikoval kot časovnico nazadovanja indijske družbe pod britansko nadoblastjo. Vrhunec nastopa je prišel na koncu, ko je pojasnil, da bi bil sam zadovoljen že z reparacijami v višini enega funta na leto.
Tharoor ni govoril o finančni kompenzaciji, temveč moralni. Predvsem je hotel poudariti vlogo opravičila v kontekstu kolonialnega izkoriščanja. Opravičila, na katero številni Indijci še vedno čakajo. Z drugimi besedami, poudariti je hotel pomen moralne zmage. Toda pri tem je po mnenju kritikov nehote stopil v past, ki jo je sam nastavil.
Na vrhu piramide
Zgodovina institucionalizirane represije v Indiji je dolga, v resnici bistveno daljša od obdobja britanske kolonialne oblasti. Hindujski kastni sistem je najboljši primer tega. Kot je v komentarju za Huffington Post zapisala priznana pisateljica in novinarka Ranjani Iyer Mohanty, morda ravno v tem tiči razlog, zakaj so Indijci relativno hitro privolili v kolonizacijo. »Britance se je lahko videlo zgolj kot še eno kasto na vrhu že obstoječe piramide.«
Tharoorjev nastop je v Indiji požel množično odobravanje. Narendra Modi, predsednik vlade, je pohvalil besede in ideje, ki jih je zagovarjal njegov politični tekmec, češ da te »izkazujejo občutja patriotskih Indijcev«. Tharoor je v očeh številnih sonarodnjakov in kritikov britanskega imperializma zadel bistvo, ko je neposredno izzval argument, da je britanska nadvlada Indiji prinesla več dobrega kot slabega, med drugim v obliki demokracije in vladavine prava. Toda nekateri so pri tem opozorili, da je njegovo kritično razlaganje zgodovine selektivno in polno enakih nedoslednosti, kakršnih obtožuje nasprotno stran.
Trditi, denimo, da so Britanci uničili indijsko industrijo, kot dokaz pa navajati podatke o tem, kako se je indijski delež v svetovni ekonomiji v času kolonializma s 23 zmanjšal na vsega štiri odstotke, je zavajajoče in nesmiselno, saj spregleda učinke industrijske revolucije, ki je povsem spremenila podobo svetovnega gospodarstva. Enako neverjeten je očitek, da je bil vzpon Britanije v zadnjih 200 letih neposredno povezan z razvrednotenjem Indije.
Argumenti, okoli katerih je Tharoor zgradil svoj nastop, po mnenju Patricka Frencha, britanskega zgodovinarja, kažejo, kako hitro je svet pozabil zgodovinsko kompleksnost obdobja kolonializma v Indiji, kjer je britanska oblast največkrat temeljila na sodelovanju s predstavniki višjih kast. Kot razlaga, je »šlo za skupni projekt elit obeh držav«.
Kolonializem je tudi med najbolj zagretimi nacionalisti in nasprotniki strukturnih oblik rasizma, na katerih je temeljil imperij, veljal za progresivno silo. Tudi Indijski narodni kongres, predhodnik stranke, v kateri zdaj sedi antiimperialist Tharoor, je bil velik del svojega obstoja kolaboracionistično gibanje. Po proglasitvi indijske neodvisnosti je stranka v marsičem nadaljevala kolonialne prakse, le da je tokrat imela vso oblast v svojih rokah.
Obsojeni na neuspeh
Odškodnine, kot poudarja French, za Indijce, ki so živeli pod britansko nadoblastjo, ne bi imele nikakršnega smisla. Enako nesmiselne bi se morale zdeti njihovim potomcem, sedanjim prebivalcev azijske podceline, še posebno pa predstavnikom višjih družbenih slojev, ki so s svojim ravnanjem tako ali drugače podpirali tujo nadoblast.
»Čemu bi bile reparacije namenjene? Kako [krivicam] določite ceno?« sta bili dve izmed vprašanj, ki jih je med svojim nastopom, na isti razpravi kot Tharoor, postavil Richard Ottaway, nekdanji predsednik odbora za zunanje zadeve v spodnjem domu britanskega parlamenta. Enako relevantno vprašanje je, zakaj bi se morale reparacije začeti z britanskim imperijem, ko pa so si velike dele indijskega ozemlja v zadnjih dveh tisočletjih med seboj podajali različni tuji oblastniki.
V povojni zgodovini najdemo malo primerov, ko je sodiščem ali pogajalcem uspelo ovrednotiti škodo in trpljenje, ki so ga pod tujim nadzorom doživljala nekatera manj razvita ljudstva. Odškodnine so se največkrat nanašale na specifične zločine, a ne tiste, ki so se zgodili pred letom 1945. Pomembno je bilo tudi, da je neko dejanje v času nastanka v mednarodnem pravu veljalo za zločin. V večini primerov o plačevanju odškodnin za pretekle krivice na koncu ni odločalo sodišče. Zadnjo besedo je (in bo) imela politika.
