Tiskane izdaje
Še preden so iz Bele hiše sporočili, da bo ameriški predsednik Barack Obama ob koncu meseca obiskal Hirošimo, se je razplamtela razprava o tem, ali bi se moral ob tej priložnosti opravičiti žrtvam jedrskega bombnega napada, v katerem je 6. avgusta 1945 v tem mestu umrlo skoraj 140.000 ljudi (vštevši tiste, ki so umrli zaradi posledic sevanja pozneje).
V času, ko se Obama pripravlja na to, da bo odšel v Spominski park miru in s tem postal prvi ameriški predsednik, ki bo na lastne oči videl ohranjene ruševine in številne dokaze strahotnega trpljenja, pa se hkrati vse bolj krepi mednarodna koalicija sil, ki si tega opravičila ne želijo. Absurdno? Zagotovo. A je to mogoče pojasniti. Poglejmo, kako.
»Hirošime niso bombardirali brez razloga«
Kitajska je prva, ki odločno nasprotuje opravičilu. Že ko je državni sekretar John Kerry skupaj z drugimi zunanjimi ministri, ki so se prejšnji mesec zbrali na srečanju G-7, položil venec belih krizantem na spominsko ploščo v Spominskem parku miru, so v uvodniku, ki so ga objavili v partijskem glasilu Global Times, živčno opozorili na dejstvo, da Hirošime niso bombardirali brez razloga.
Foto: Kazuhiro Nogi/AFP
»Hirošima je imela dolgo zgodovino kot vojaško mesto. Bila je sedež več deset tisoč vojakov in centrala zloglasne Pete divizije in Druge splošne armade,« je zapisano v uvodniku, v katerem se avtor vrača vse do leta 1894, ko je Japonska začela svoje napade na Kitajsko in ko je cesar Meidži vojaško poveljstvo in parlament začasno preselil v Hirošimo.
Tudi med drugo svetovno vojno je bilo to mesto pomembno vojaško oporišče s tovarnami streliva in vojaškimi skladišči, poleg tega pa, kot navaja Global Times, številni dokumenti kažejo, da to mesto še zdaleč ni bilo po naključju izbrano za prvo tarčo jedrskega bombnega napada. Uničenje Pete divizije, ki je bila med drugim leta 1937 ključna formacija med napadom na Kitajsko, in vseh vojaških tovarn, ki so bile nakopičene v Hirošimi, je bila odločilna poteza, s katero se je v Aziji končalo japonsko nasilje. In vse dokler se japonska vlada ni sposobna opravičiti za zločine, ki jih je zagrešila cesarska vojska, bi bilo sleherno ameriško opravičilo kontraproduktivno in nič drugega kot najpreprostejši zgodovinski revizionizem.
Proti opravičevanju sta tudi obe Koreji. V Pjongjangu Japonsko redno razglašajo za »imperialistko« in večno sovražnico, še pomembnejše pa bi bilo to, da bi odpiranje vprašanja, kako se je končala druga svetovna vojna in kdo je v resnici premagal Hirohitovo vojsko, pripeljalo do ugotovitve, da voditelj Kim Il Sung pa tudi kitajski Mao Zedong pri tem nista imela kdove kako velike vloge in da skoraj vse zasluge pripadajo Sovjetski zvezi in Čankajškovemu Kvomintangu (Nacionalistični stranki). Ob ameriški bombi, seveda.
Še vedno prizadeti zaradi žensk za tolažbo
V Seulu ameriškemu opravičilu nasprotuje globoka prizadetost, ker se Japonska za nobeno ceno noče v celoti soočiti s problemom »žensk za tolažbo«, med katerimi so bile večinoma Korejke, ki so bile prisiljene japonskim vojakom nuditi spolno olajšanje.
Obema Korejama prav tako še zdaleč ne ustreza sprememba v političnem statusu Japonske v trenutku, ko se pripravljata na to, da zakorakata na pot k združitvi, ki bo izjemno težka celo brez različnih zapletov v okolici. Okrepljena soseda bi lahko v ta proces vnesla zgolj nove nepredvidljivosti, zato bi bilo v prid korejskemu vprašanju bolje, da ne bi odprli te pandorine skrinjice.
Foto: Saul Loeb/AFP
Očiten odpor do Obamovega opravičila zaradi jedrskega uničenja Hirošime, kar bi veljalo tudi za Nagasaki, pa prihaja tudi iz Japonske. Čeprav bo premier Šinzo Abe 27. maja z ameriškim predsednikom obiskal Hirošimo, je prav njemu povsem dovolj že to, da se bo Obama odpravil v to mesto. Kar zadeva Abeja in konservativni del njegove Liberalno-demokratske stranke (LDP), opravičilo ni zaželeno. Z njim bi se poudarila nečloveška plat uničevalne bombe, pa tudi atoma nasploh, to pa bi okrepilo vse tiste pacifistične struje v japonski politiki in družbi, ki jih je premier dolgo in sistematično odrival na obrobje, da bi na ta način privzdignil svojo doktrino »vzpostavljanja normalne Japonske« in znova zagnal ugasnjene jedrske elektrarne, kar je pogoj za uresničitev vsaj enega dela njegovega programa gospodarskega okrevanja.
Nevarnost verige opravičevanja
Le 60 odstotkov japonske javnosti želi slišati ameriško opravičilo za Hirošimo in Nagasaki, je lani pokazala javnomnenjska raziskava. Prav zaradi tega si Abe in tisti še bolj desni od njega nikakor ne želijo, da bi Obama spregovoril v Spominskem parku miru. Če bi se opravičil, bi to izzvalo celo verigo opravičevanja, tako da japonski premier in visoki japonski funkcionarji ne bi mogli obiskati skorajda nobene azijske države, ne da bi se njihov obisk začel z opravičilom za žrtve iz druge svetovne vojne.
Kaj pa je s preživelimi? Ti si edini iskreno želijo slišati človeško besedo kesanja, a jih je Abe že potisnil na obrobje, tako da bi jih čim manj dobilo pravico do državne pomoči zaradi posledic sevanja. Že tako jih je vse manj. Pa tudi sicer se o opravičilu razpravlja zaradi prihodnosti, in ne zaradi dneva, ko je na njihovo dvorišče padla jedrska bomba.
