Kitajska po olimpijskih igrah: Človek na prvem mestu?

Se je pozornost Kitajske z olimpijskih iger preusmerila na svetovno nogometno prvenstvo?
Objavljeno
22. avgust 2016 19.36
Athletes from China march in during the closing ceremony in the Maracana stadium at the 2016 Summer Olympics in Rio de Janeiro, Brazil, Sunday, Aug. 21, 2016. (AP Photo/David Goldman)
Zorana Baković
Zorana Baković
Ko so v nedeljo v Riu de Janeiru­ dokončno prešteli število osvojenih medalj, je bila Kitajska lahko zadovoljna, samo če se je primerjala s svojo veliko sosedo Indijo. Kitajski športniki so domov odnesli 70 kolajn, indijski pa samo dve.

Vendar je bila to bolj slaba tolažba. Po športnih igrah je najpomembnejše vprašanje povezano z zlatom, ki je ob kitajskih športno-političnih ambicijah edino res nekaj vredno. Barva medalje, prenesena na geopolitično paleto, označuje prevlado, kadar gre za zlato; pomeni članstvo v klubu velikih, v katerem v najpomembnejšem naslanjaču sedi nekdo drug, kadar gre za srebro; in pomeni ambicijo neke države v razvoju, kadar gre za bron.

Dodati je treba še eno barvo: srebro in bron v športih, v katerih so bili Kitajci na prejšnjih olimpijskih igrah nesporno prvi. Ta odtenek je najnevarnejši, toliko bolj zato, ker se je pojavil ravno takrat, ko azijska sila upočasnjuje gospodarsko rast in hkrati povečuje napetost v morjih okoli sebe. Zato se je razumljivo vprašati, ali morda kaže splošne razmere v veliki državi, v kateri se je pojavil kolektivni dvom o lastni prihodnosti.

Od kod takšna »kriza«?

Azijska sila je tokrat osvojila najmanj zlatih medalj v zadnjih dveh desetletjih in precej manj, kot je pričakovala. Medtem ko je na odprtju olimpijskih iger kitajska delegacija korakala s 416 športniki, trenerji in športnimi funkcionarji, so predvidevali, da bodo domov odnesli od 30 do 36 zlatih medalj. Tudi to bilo precej manj od 51 zlatih medalj, kolikor so jih osvojili pred osmimi leti v Pekingu, zato je takšno zmanjšanje števila mogoče pojasniti z menjavo generacij, novimi merili v nekaterih športih pa tudi z manj navdušenimi navijači, ki so še do pred kratkim zelo agresivno zahtevali več od olimpijskih športnikov.

Toda ko je Kitajska s 26 osvojenimi zlatimi kolajnami padla na tretje mesto, za premočnimi ZDA in Veliko Britanijo, so z vseh strani začela deževati vprašanja, zakaj se je zgodila takšna »kriza«. In to toliko bolj zato, ker kitajske himne ni bilo slišati na področjih, na katerih je bila azijska sila do zdaj nepremagljiva, denimo v gimnastiki, badmintonu in nekaterih plavalnih disciplinah.

So težava morda državne »tovarne prvakov«, kakor pravijo športnim šolam, v katerih vzgajajo kitajske športnike? Ali nov odnos kitajske družbe do združevanja domoljubja in športnih zmag? So Kitajsko oškodovali neusmiljeni sodniki? Ali se je kratko malo zvišala kakovostna raven tekmecev?

Odgovor je zapleten. Število športnih šol, v katerih so do zdaj (pogosto z brutalno disciplino in nečloveškimi treningi) vzgajali 95 odstotkov kitajskih prvakov, se je res zmanjšalo s 3687, kolikor jih je delovalo tik pred olimpijskimi igrami v Pekingu, na 2183, to pa se je zgodilo predvsem zaradi povečanja srednjega razreda. Meščanske družine, ki imajo samo enega otroka, kakor je vse do lani določala državna politika, so čedalje manj pripravljene izpostavljati svojo hčer ali sina vojaškim razmeram od zgodnjega otroštva, zato so se tudi športne šole prilagodile povpraševanju in se postopoma preoblikovale v elitne akademije, v katerih je pomembno, da otroci uživajo v tem, kar počnejo. Poleg tega od njih pričakujejo, da dijakov ne pripravljajo samo na športna tekmovanja, ampak na življenje na splošno.

Zaplet, povezan s skakalko v vodo Wu Minxia, ki je osvojila zlato kolajno, trenerji pa ji niso povedali, da sta ji umrla dedek in babica, mama pa zbolela za rakom dojke, vse dokler se niso končale olimpijske igre v Londonu in se je povzpela na najvišjo stopničko, je povzročil ogorčenje v kitajski javnosti. »Človek mora biti na prvem mestu,« so mnogi opozorili na Konfucijevo načelo, zato so bili letos ljubitelji športa glasnejši od navijačev in očitno bolj naklonjeni tistim športnikom, ki so v tekmovanjih uživali, čeprav niso bili najboljši. To je najočitneje razkrivalo spremembe v kitajski družbi, ne glede na vse vzroke, zaradi katerih je bilo tokrat manj zmagovalcev.

Pozabljeni prvaki

Kot enega od vzrokov za manj zlatih medalj omenjajo nerešen status prvakov po njihovi športni karieri. Približno 80 odstotkov kitajskih športnikov, ki se ne udeležujejo več tekmovanj, ima težave zaradi poškodb, brezposelnosti in celo revščine, pravi kitajski Športni dnevnik, glasilo državnega odbora za telesno vzgojo in šport. Poškodba pomeni konec državne finančne pomoči, in ker navijači hitro pozabljajo obraze in imena nekdanjih prvakov, so se mnogi znašli na ulici. Včasih dobesedno, denimo Zhang Shangwu, ki pri 33 letih na postajah podzemne železnice v Pekingu prodaja plastično bižuterijo, spi v restavracijah s hitro prehrano, ki so odprte ponoči, ter nostalgično razkazuje medalje, osvojene na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih v gimnastiki.

Manjše število osvojenih medalj kaže tudi na to, da se je pozornost kitajske države preusmerila z olimpijskih iger na nogometno prvenstvo. Kitajska je obsedena s tem, da bi do leta 2050 postala nogometna velesila, in ker za uresničitev tega cilja namenja toliko državnih in zasebnih sredstev, je razumljivo manj naložb namenjenih drugim športom in infrastrukturi, ki bi jo ti športi potrebovali. Vsaka zlata medalja na olimpijskih igrah po nekaterih ocenah Kitajsko stane najmanj sedem milijonov dolarjev. Nakupi tujih nogometašev in trenerjev – azijska sila upa, da bo z njihovimi izkušnjami posegla po pokalu svetovnih prvakov – stanejo precej več.

Toda po Rimu bo na vrsti Tokio. Tu bodo kitajski športniki pod posebnim pritiskom politične, zgodovinske in geostrateške tekmovalnosti. Priprave se začenjajo takoj. Kitajsko himno se bo moralo na Japonskem slišati pogosteje kakor kdaj prej.