Tiskane izdaje
Na glavi kitajskega voditelja Xi Jinpinga z golim očesom ni videti lovorike, vendar je ta vpisana v statut Komunistične partije (KPK), potem ko je 2336 odposlancev na njenem 19. kongresu v torek soglasno sprejelo amandma, v katerem piše, da so dosedanjim ideološkim stebrom dodali še Xijevo »misel o socializmu s kitajskimi značilnostmi za novo obdobje«.
Xijevo ime so tako uvrstili ob Mao Zedonga in Deng Xiaopinga. Ker ga na čelu partije čaka še en mandat in ker je prvi voditelj po Mao Zedongu, čigar doktrina je bila v partijski statut vpisana v času njegove vladavine, je povsem jasno, da se Kitajski napoveduje pet let pod trdno avtoriteto moža, ki natančno ve, kaj hoče doseči. Statut KPK je mogoče spreminjati in dopolnjevati zgolj na partijskih kongresih, ki potekajo vsakih pet let. Maova misel je bila vanj vpisana kot »povezava temeljnih načel marksizma in leninizma s prakso kitajske revolucije«, medtem ko so »Deng Xiaopingovo teorijo« dodali šele leta 1997, in to šele po njegovi smrti, čeprav velja za arhitekta kitajske preobrazbe v obdobju po Mao Zedongu.
Hkrati z amandmaji so v statut vpisali tudi doktrini o »trojni zastopniški vlogi KP« nekdanjega partijskega in državnega vodje Jiang Zemina in o »znanstvenem razvoju« prejšnjega predsednika Hu Jintaa, vendar ta dva nista omenjena kot avtorja ali pobudnika teh idej. Trojna zastopniška vloga konkretno pomeni, da KPK zastopa vse napredne družbene proizvodne sile, napredno kulturo in temeljne interese večine. In čeprav so se s to doktrino vrata partije odprla za bogataše, skupaj z milijarderji, in se je s tem končala dogma večne revolucije in razrednih sovražnikov, je bila ta med kitajskimi intelektualci pogosto tarča posmeha in kritike.
Status boga na kitajskem Olimpu
Kar zadeva doktrino znanstvenega razvoja, je ta ostala bleda, kot je bil bled njen avtor, ki so ga Kitajci doživljali kot šibko osebnost brez zadostne karizme, da bi družbo popeljal v globlje politične reforme, in brez prave vizije za pogumnejšo opredelitev kitajskega položaja v globalni geostrateški piramidi. Xi Jinpingu pa je uspelo dobiti status boga na kitajskem Olimpu, in to tako, da se zdaj partijski statut bere na naslednji način: Mau je uspelo združiti Kitajsko po skoraj stoletju državljanskih vojn in jo zaščititi pred poniževanji in zasedbami tujih sil, Deng je popeljal ljudstvo do blaginje, Xi pa je odprl tretje obdobje, v katerem bo najštevilčnejša država sveta postala tako močna, da bo sposobna določati pravila igre na globalnem prizorišču. Po svoje je Xi Jinping reinkarnacija Mao Zedongovega idealizma, pri čemer je bil Deng Xiaoping nujen za nekakšno vmesno obdobje, v katerem naj bi se ustvarila sredstva za uresničitev prvotno zastavljenega cilja.
Xi Jinping je odprl tretje obdobje, v katerem bo najštevilčnejša država sveta postala tako močna, da bo sposobna določati pravila igre na globalnem prizorišču.Foto: Aly Song/Reuters
Čeprav ideološka božanstva pogosto spremlja kult osebnosti, je v današnji Kitajski, ki je nepovratno odprta proti zunanjemu svetu, vrnitev k takšnemu oboževanju voditelja, kakršnega je zahteval in negoval Mao, zdaj skorajda nemogoča. Deng je pogosto govoril proti kultu osebnosti, a je kljub temu pravzaprav sam sprejemal skoraj vse pomembne odločitve – od tega, koliko posebnih gospodarskih območij bo obstajalo znotraj kitajskih meja, pa vse do tega, ali bo imela vojska med pohodom na Tiananmen med prodemokratičnimi demonstracijami leta 1989 v puškah pravo strelivo.
Xi se bo umestil nekam med te dve možnosti. Res je, da so pred partijskim kongresom priredili razstavo, ki poveličuje njegove zasluge za vzpostavitev močne vojske, da so prikazovali televizijske filme, ki poudarjajo njegovo zunanjo politiko, da so objavili knjigo o njegovem vzponu skozi partijske vrste in da so celo ustvarili računalniško igrico »aplavz za generalnega sekretarja«, v kateri zmaga tisti, ki v 60 sekundah najbolj ploska Xijevemu govoru, a vse to je še vedno daleč od kulta, ki je spremljal svetlo podobo voditelja Maa.
Spodbuda od zgoraj
Številni kitajski zgodovinarji trdijo, da se lahko spremembe v tej državi zgodijo samo v primeru, če se jih spodbudi od zgoraj, da bi nato vse te spremembe tudi uspešno izpeljali, pa mora biti tam zgoraj močen in avtoritativen voditelj, ki dobro pozna svoje ljudstvo. To je vloga, ki si jo Xi Jinping želi igrati v prihodnji fazi kitajskega razvoja.
Poleg amandmajev k partijskemu statutu so odposlanci na partijskem kongresu v torek izglasovali tudi nove člane centralnega komiteja in tako pripravili okvir, iz katerega bodo v sredo izbrali člane politbiroja in njegovega stalnega komiteja.
V novem sklicu CK ni Wang Qishana, dosedanjega člana stalnega komiteja politbiroja in najtesnejšega Xijevega sodelavca v boju proti korupciji. Wang je star 69 let in njegov umik očitno kaže na to, da bo partijsko vodstvo pri opravljanju najvišjih funkcij tudi v prihodnje upoštevalo starostno mejo 70 let. To je mogoče razumeti kot vsaj majhen korak k institucionalizaciji partijskega sistema, kar bi lahko vodilo k temu, da bodo ustava LR Kitajske in njeni zakoni nekega dne vendarle nad KPK in njenim vodstvom.
A za zdaj je najpomembneje to, kar se dogaja na Olimpu. Končna ugotovitev o pravi moči Xi Jinpinga se bo izoblikovala šele po partijskem kongresu, ko se bo videlo, koliko je bil sposoben na ključne položaje v vodstvu partije imenovati svoje ljudi. Celo bogovi potrebujejo sodelavce, ki jim lahko zaupajo. Sicer ostanejo osamljeni nad oblaki.
