Kitajski pogled na svet: en pas, ena pot – evroazijski Marshallov načrt?

Leta 2015 lahko v kitajski zunanjepolitični retoriki pričakujemo veliko »svile«.
Objavljeno
17. marec 2015 19.33
Zorana Baković, zunanja politika
Zorana Baković, zunanja politika
Ko je kitajski zunanji minister­ Wang Yi na novinarski konferenci, ki je potekala v okviru­ nedavnega zasedanja­ najvišjega­ zakonodajnega ­telesa, potrdil, da bo zunanjepolitični koncept azijske sile ­temeljil na pobudi »en pas, ena pot«, mnogim ni bilo jasno, kaj točno to pomeni.

Celotna verzija se glasi: »gospodarski pas ob svileni cesti in pomorska svilena pot 21. stoletja«. Je zdaj bolj jasno? Ne preveč.

Ma Junjie s kitajskega zasebnega ekonomskega inštituta Unirule v eseju pojasnjuje, da to ni samo pas niti pot v dobesednem pomenu. Največ bi se dalo razpravljati o tem, kako svilena je celotna strategija. Kitajski je namreč bolj malo do tega, da bi odela svojo interesno sfero v svilo. Edini razlog za omenjanje te nežne tkanine v zunanjepolitičnem konceptu je referenca na zgodovinski pomen osrednjega cesarstva, ki je bilo v davnini najmodernejša državna tvorba, najbolj inventivna zibka velikih tehnoloških odkritij in najbolj aktivna trgovska sila v enem od prejšnjih poskusov globalizacije.

Danes »en pas, ena pot« pomeni gradnjo kopenske in pomorske mreže, s katero bi se Kitajska prek kontinentalnih sosedov v srednji Aziji ter držav v jugozahodni in južni Aziji povezala z Bližnjim vzhodom, Afriko in Evropo. Obsegala naj bi širok sistem pristanišč, železnic in avtocest, od katerih so nekatere že zgrajene, druge pa še bodo. S tem si bo druga gospodarska sila in najbolj obljudena država na svetu zagotovila raznolike transportne poti, ki jo bodo povezovale z energetskimi viri in zunanjimi tržišči.

Tako se bo začela druga faza kitajskega odpiranja v svet, ki se bo od prve razlikovala v dveh točkah. V prvi fazi, ko je v začetku osemdesetih let pokojni Deng Xiaoping vizionarsko prepoznal pripravljenost tujega kapitala vstopiti na kitajsko tržišče, je Kitajska dopustila, da pridejo na njena tla zahodni denar, tehnologija in menedžment. To pot bo odpiranje dvosmerno. Kitajski pohod prek svojih meja ne bo nič manj pomemben. Druga razlika je v tem, da je bila takrat kitajska odvisnost od zunanjih virov energije in investicij daleč bolj preprosta kot danes.

Namen načela »en pas, ena pot« bo tudi, da si azijska sila razširi možnosti oskrbe z nafto in plinom ter trase za transport energentov in blaga. Tako bo Kitajska veliko bolj odporna na ameriške strateške blokade, politične turbulence v deželah, v katerih kupuje surovine, ter finančne krize na območjih, ki kupujejo njeno blago. Samo tako se bo lahko postavila na prag novega obdobja, v katerem bo resnično postala ­svetovna sila.

Nadgradnja »niza biserov«

Koncept »pasu in poti« je bil prvič omenjen pred letom in pol med turnejo kitajskega partijskega in državnega voditelja Xi Jinpinga v Kazahstanu in Indoneziji in je nadgradnja strategije »niza biserov«, kot se imenuje (pogosteje v tujih analizah kakor v kitajskih dokumentih) vrsta kitajskih investicij v pristanišča komercialnega in vojaškega pomena, prek katerih bo ­Kitajska lahko nadzirala ter pozneje dominirala v Indijskem oceanu in Arabskem morju.

Če so pristanišča v glavnem mestu Šrilanke Colombu, Kuantanu v Maleziji ali Gvadarju v Pakistanu varnostno-strateški »biseri«, je »pomorska svilena pot 21. stoletja« nit, na katero niza te bisere ter jo ovija okoli vratu Indije, Vietnama, Filipinov ter drugih odkritih ali potencialnih zaveznikov. Kontinentalni »pas« se bo raztezal do Evrope ter prek Grčije dotikal balkanskega konca Evropske unije. Ne bi bilo slabo, če bi se Evropejci seznanili s tem konceptom, še preden bodo s projekti super hitrih železnic, širokih cest in kontejnerskih pristanišč »ukleščeni« vanj.

Težišče letošnje kitajske zunanje politike bo v konceptu »enega pasu, ene poti«, je povedal minister­ Wang Yi. Pri tem bo imelo pri­oriteto kitajsko sosedstvo, kar ni logično zgolj zaradi geografskega zaporedja, ampak tudi zaradi varnostnih prioritet. Kitajska bo morala poskrbeti, da ji iz Afganistana in drugih srednjeazijskih držav ne bo zapretila islamistična nevarnost, ki bi se lahko navezala na vse bolj radikalen upor muslimanskih Ujgurov v Xinjiangu.

Ravno zato, ker je s 40 milijardami dolarjev podprla ustanovitev Sklada svilene poti, ki je namenjen infrastrukturi, potrebni za gradnjo »pasu«, je za azijsko silo pomembno obdržati prisotnost na evropskem tržišču, brez katerega ne more vzdržno financirati koncepta brisanja jasnih meja med vojaško, gospodarsko in geopolitično ­strategijo.

Ni treba poudarjati, da je pobuda »en pas, ena pot« pravzaprav tekmica Putinovemu projektu vzpostavitve Evrazijske unije. Na videz je to samo »eden od« konceptov povezovanja dveh kontinentov. V resnici gre za veliko tekmovanje v boljši viziji izhoda na Zahod. Že po tem, da kitajski koncept obsega najmanj 65 azijskih in evropskih držav, se zdi, da je Xi Jinping vnaprej premagal Vladimirja Putina. Toda Kitajska se že zdaj sooča s težavo, kako bodo »pas in pot« sprejeli njeni majhni in veliki sosedje, ki ne vidijo povsem jasno, kakšne so implikacije pristopa k obnovljeni svileni ideji, ki so jo mnogi poimenovali »evroazijski Marshallov načrt«.

Duh starodavne poti

Wang Yi je zavrnil to primerjavo ter opozoril, da je koncept »en pas, ena pot« istočasno starejši in mlajši od Marshallovega načrta. Starejši zato, ker ima v sebi duh starodavne svilene poti, ki je pred 2000 leti s prijateljsko menjavo in trgovino povezovala ljudstva mnogih držav. Mlajši pa zato, je poudaril kitajski zunanji minister, ker je nastal v času globalizacije ter ne more postati instrument hladne vojne pri ideološkem tekmovanju.

Pa to drži? To je odvisno od narave »pasu« in tkanine »poti«. Svila res namiguje na nežno tkanino, s katero ni mogoče nikogar zadušiti. Razen občasno, ko se zategne v tesno zanko. Od Kitajske je treba zato zahtevati, naj, preden vtke svoje niti v mrežo novega izhoda v zunanji svet, transparentno predstavi vsako nit.